Majhna socvetja z rumeno sredino in belimi ali bledo rožnatimi jezičastimi cvetovi znajo narisati vsi otroci. Marjetica cveti skoraj vso sezono, kot samoniklo zelišče pa jo opazimo predvsem spomladi. Težko se ji je izogniti, celo z intenzivno košnjo ne pridemo do živega poleglim rozetam ovalnih listov, iz katerih pridno poganjajo cvetni peclji z značilnimi socvetji. Sveži cvetovi marjetic spadajo med zgodnjepomladansko zelenjavo. Z njimi krasimo in dopolnjujemo solate iz regrata, mladih poganjkov navadne zvezdice ali pokalice in kupa drugih zelišč, ki imajo spomladi še posebno moč, saj mlada vsebujejo snovi, ki jih v odraslih rastlinah ni. Pomagajo pri pospeševanju presnove, ki je zaspala v zimskih mesecih. Tudi sveži mladi listi marjetic v solatah imajo rahel učinek na telesno presnovo. Popke marjetic lahko pripravimo kot kapre, cvetovi pa imajo rahlo sladkast okus s prijetnim grenkim pookusom, zato so primerni za kandiranje in sušenje. Sveže ali kandirane lahko uporabimo za garniranje narezkov, namazov in sladic. V ljudskem zdravilstvu so jih od nekdaj uporabljali pri prehladnih obolenjih dihalnih poti, za lažje izkašljevanje, vnetjih sluznic prebavil in težavah z ledvicami, mehurjem in kožnih boleznih. Nekateri jih priporočajo tudi za čiščenje krvi, proti celulitu in slabokrvnosti. Sveži zmečkani listi hladijo mesto pika ali udarca in zmanjšujejo otekline pri poškodbah. V obliki homeopatskih pripravkov jih uporabljamo pri zvinih, udarninah, bolečih ranah, pretegnjenih mišicah in težavah s kožo. Tako je drobni nepridiprav je lahko kaj uporabno zelišče.