Perunik je v dolgih desetletjih, odkar rastejo v naših krajih, nastalo že ogromno sort. Delimo jih na čebulne in koreninaste, po cvetovih pa jih delimo v bradate in nebradate. Za bradate perunike, ki so najbolj razširjene, so značilne korenike, ki rastejo neposredno pod zemljo in jih spoznamo po svetlih odebeljenih delih, tako da, če dež izpira zemljo, se rade pokažejo na površini in jim moramo zemljo večkrat dodajati. Delimo jih tudi s temi odebeljenimi deli in lahko iz vsakega poganjka zraste nova rastlina, ki se z leti zelo razraste. Perunike dobro uspevajo na sončnih legah, tako da v maju že lepo cvetijo po pobočnih legah in v obmorskih krajih, v senčnih legah in v notranjosti pa kakšen teden kasneje. V naravi, sploh po primorskih travnikih rastejo divje perunike, ki so bodisi lila, temno rdeče ali rumene barve, le-te imajo rade zamočvirjene predele, celo v Cerkniškem jezeru je veliko rastišče rumenih perunik. V alpskem svetu, kjer rastejo iz skromne zemlje na apnenčastih tleh, pa imajo stebla zelo nizka in tudi cvetovi so skromnejši. V domačih vrtovih zato niso zahtevne glede zemlje. Vsaka jim ustreza, le žlahtnejše sorte imajo raje boljšo zemljo in tudi polsenco. Presajamo jih zgodaj spomladi ali jeseni, nekatere takoj, ko odcvetijo. Korenike razdelimo, včasih je dobro, da ima vsaj dva stranska lista in tako pripravljene korenike so lahko dolgo časa izkopane, pa bodo kljub temu dobro ozelenele. Sadimo jih plitko, zalivamo pa skromno. Najlepši nasad bomo ustvarili, če si omislimo eno barvo perunik in zraven kako rastlino v kontrastni barvi, ki naj cveti istočasno. Perunika je enostavna za vzgojo in nezahtevna, pa tudi škodljivcev skorajda ne pozna.