Seveda tragedij ni manjkalo, denimo, kadar so naliv, toča ali suša uničili pridelek; kadar je po poljih pustošil manipel oboroženih rimskih vojakov, ki so plenili, kar jim je prišlo pod roke; kadar je bolezen zdesetkala živino in so bili ljudje s tem ob hrano in delovno pomoč. Takrat so zaradi pomanjkanja živeža iskali nadomestne rešitve: nenavadna zelišča in koreninice, izmišljene vrste kruha, vsakovrstno meso – podobno, kot se je dogajalo še prav pred nedavnim, v strašnih vojnih časih, ki smo jih lahko doživeli tudi sami. »Tistega leta,« piše Gregor iz Toursa, ko opisuje dogodke s konca 6. stoletja, »je skoraj vse dele Galije pestilo veliko pomanjkanje. Številni so delali kruh iz grozdnih pešk ali cvetov leske, drugi iz praprotnih koreninic, ki so jih stisnili, posušili, zmleli v prah in pomešali s ščepcem moke. Veliko jih je uživalo poljski plevel, manjkalo pa ni niti takih, ki so nabirali in jedli kar travo, ker jim je povsem pošla moka; toda ti so shirali in se čisto napihnili.«4 Nekateri kmetje v srednji Italiji pa v letih strašne grško-gotske vojne niso mogli napraviti niti tega, kot piše Prokopij: »Lakota jih je tako oslabila, da so se pohlepno vrgli na travo, če so jo našli, in jo hoteli izpuliti iz zemlje: Ker pa so bili tako brez moči, da je niso mogli, so s stisnjenimi pestmi padli nanjo in na njej pomrli.« V Prokopijevi pripovedi se grozljive podobe kar vrstijo: »Bili so povsem shujšani in rumeni v obraz«, kožo so imeli tako izsušeno, da »je postala kot usnje«, sestradanci so obležali na tleh »z uvelimi obrazi in norim, prestrašenim pogledom«. Medtem ko so nekateri umirali od lakote, je druge pokončala hrana: »Ker je v njih ugasnila vsa naravna moč, so jim morali dajati jesti malo po malo kot komaj rojenim otrokom, drugače so umrli, ker hrane niso mogli prebaviti.« Bili so tudi taki, ki »jih je lakota prisilila, da so se hranili s človeškim mesom«.5