9. Nicolas Poussin, Kraljestvo Flore (ok. leta 1630, Gemldegalerie, Dresden). V veliki baročni alegoriji je francoski mojster združil najbolj znane klasične mite o nastanku cvetlic. Ob vladarici Flori sta na desni strani slike upodobljena Hiakint in Adonis: prvi se drži za glavo, kamor ga je zadel smrtonosni disk, iz rane pa mu v dlan padajo purpurni cvetovi hijacint; drugi z desnico kaže na ranjeno stegno, iz katerega namesto krvi kapljajo cvetovi anemon. V desnem spodnjem kotu slike sta Krokos in Smilaks, ki so ju bogovi spremenili v žafran in njivski slak. Kakor lepa nimfa se poskuša tudi slak, ki raste iz tal, oviti okrog mladeniča, ki ima na glavi venec iz žafranovih cvetov. Levo od mladega para se v posodi z zrcalno vodo ogleduje Narcis in istoimensko cvetje raste ob steklenem vrču, ki ga pridržuje nimfa Eho. Za njima sedi nesrečna Klitija, ki upira oči v nebo in s pogledom spremlja sončevo kočijo. V košari ob njej lahko opazimo rumeno krizantemo, v katero se je nazadnje spremenila. Na skrajni levi strani vidimo še samomor Ajanta, ki se je nabodel na meč, ob njem pa iz tal poganja velik rožnat nagelj, pri čemer moramo opozoriti, da si je tu Poussin dovolil nekoliko umetniške svobode. V klasičnem mitu iz Ajantove krvi namreč ni zrasel nagelj, temveč cvet, ki ga pisci največkrat omenjajo kot purpurno lilijo, hijacinto ali peruniko.