Za to je treba vstati ob petih zjutraj in se ob svitu postaviti pod drevo, na katerem je skupina prespala prejšnjo noč. Potem sledi cel dan spotikanja ob korenine in plazenja skozi goščavo v prizadevanju slediti opicam na njihovih dnevnih poteh. Tamarinke so zelo luštne in zanimive, ampak žal so v glavnem luštne in zanimive visoko zgoraj v krošnjah dreves. Za moje namene je potrebno ne samo, da jih zelo dobro vidim, ampak tudi da vem, kdo je kdo. Med sabo se razlikujejo po obliki in velikosti spolnih organov (kar je pri tako majhnih živalih vidno samo z močnim daljnogledom) in po tem, kako jim štrlijo dlake na repu. Ker so večino dneva tako visoko, da se jih komaj kaj vidi, preživljam čas v džungli predvsem v čakanju, da bi se spustile malo niže, in pobijanju milijonov komarjev, ki so si me zaželeli za kosilo. Z malo sreče lahko okrog desetih začnem opazovati, čeprav včasih celo do enih ni nič. Ko se končno prikažejo, je potem nenadoma veliko akcije in imam polne roke dela. Naše skupine so popolnoma navajene na človeško prisotnost in pridejo čisto blizu, najpogumnejše med njimi lahko včasih celo zagrabiš za rep. Najzabavnejše so, kadar se igrajo. Pridejo čisto do tal in skačejo z debla na deblo in se lovijo med listjem in zapletejo v nepregledne kotaleče se klobčiče, se grizejo in cukajo za repe. Takrat začne čas malo hitreje teči in včasih se da za kakšen trenutek celo pozabiti na komarje. Vseeno sem potem vsak dan znova zadovoljna, ko se okrog štirih končno spravijo spat. Delo traja od osem do dvanajst ur na dan, šest dni na teden in prva dva meseca sem se iz gozda vračala popolnoma obnemogla. Sčasoma se človek seveda navadi vsega hudega … •