A bistvena vernost in bistveno naziranje Jožeta Tisnikarja sta našla svoj najmočnejši izraz v njegovem slikarstvu. Nikjer se ni nevidna roka onstranske genialnosti odrazila v Tisnikarjevem delu tako močno kakor prav v njegovem vztrajanju pri motivu Križanega in v njegovem prikazovanju tega motiva in odnosu do njega. Ko bi bil Jože Tisnikar zavestni gospodar svojega slikarskega dela, se v sedemdesetih in osemdesetih letih, ko je bila partijska diktatura po Titovem «pismu“ leta 1971 vsaj tam do leta 1985 dovolj trda in neizprosna, tako neizprosna, da je še pozneje, ko smo hoteli predstaviti njegovo delo v koroški reviji Celovški Zvon, z besedilom pokojnega dr. Ivana Sedeja, odličnega poznavalca Tisnikarjevega dela, dobil odločen namig, naj prepreči objavo prispevka (kar sicer ne bi bilo v njegovi moči), pozneje pa so isti agentje skušali zabiti med njega in mene klin nezaupanja z lucifersko domislico, da sem hotel objaviti Sedejev članek v Zvonu zato, da bi Tisnikarju škodoval v Sloveniji. In kljub temu ni Tisnikarja prav nič, ne agenti Udbe, ne nasveti vrhunskih partijskih funkcionarjev, ki so obiskovali njegov atelje, odvrnilo od upodabljanja Križanega. Isti Tisnikar, ki ni razvil nikakršnega civilnega poguma na drugih področjih in si je poiskal prostodušno nekonfliktno sožitje s tedanjo nomenklaturo... Kako je vendar to mogoče? To je tako malo mogoče iz zgolj človeške perspektive, kakor je malo mogoče razumeti, od kod Tisnikarju sploh vednost o Kristusu in genialni teološki uvid v njegovo bistvo.