Nekateri publicisti menijo, da boj proti neonacistom ne bi bil uspešen, če bi se z njimi ukvarjali samo tožilci, sodniki in politiki, ne bi pa uspelo ustvariti širokega vsenemškega gibanja (nekakšnega vsenemškega konsenza) kot najtrdnejšega jezu proti neonacizmu in raznim oblikam skrajnega desnega radikalizma. Iz tega spoznanja se je rodil poziv večini spodobnih Nemcev, kakor jih je imenoval kancler Schröder, naj pokažejo več civilnega poguma ter manj oportunizma in pasivnosti v boju proti desnemu ekstremizmu. Če bo večina Nemcev kazala odpor in prezir do neonacistov in obritoglavcev, ki paradirajo po ulicah, vzklikajo neonacistična gesla, napadajo tujce in dvigajo roke v pozdrav Adolfu Hitlerju, bosta tudi manjšino nasilnežev minila volja in pogum za divjaške pohode po mestu. Prav zato toliko poudarjajo potrebo po široki kritični razpravi o nujnosti prepovedi neonacistične NPD (Nacionalne demokratske stranke). Za to se zavzema predvsem zvezni minister za notranje zadeve Otto Schily, s tem soglašajo njegovi kolegi notranji ministri v deželah o tem razpravljajo številni umetniki in znanstveniki, pridružujejo se jim tudi gospodarstveniki, vrhunski športniki in mnogi drugi ugledni Nemci. Po nemških mestih se vrstijo demonstracije proti neonacistom, povsod po Nemčiji poteka široka akcija zbiranja podpisov. Večina uglednih časnikov je odprla posebne rubrike, odločili pa so se tudi za skupni nastop na internetu, kjer si lahko zlasti mladi poiščejo odgovor na vprašanja, kaj je desni radikalizem in kaj hoče, kako se mu je mogoče upreti in s kakšnimi argumenti ga je mogoče postaviti na laž. Ustanavljajo tudi razne sklade za financiranje propagandne dejavnosti in za pomoč žrtvam neonacističnega divjaštva. Že nekaj časa je prepovedana prodaja Hitlerjevega Mein Kampfa po internetu.