Časovno ujemanje obeh razprav ni naključno, pravzaprav gre celo za eno samo diskusijo, ki pa je segmentirana in ki se vrti okrog vprašanja, koliko Slovenije sploh hočemo. Spodbudno je - in to je ob dnevu samostojnosti že treba povedati - da takšna razprava poteka in da se javnost živo zanima zanjo. Spodbuden je tudi potek obeh razprav, ker se po eni strani izpričuje, da se je nacionalna evforija po desetih letih razblinila in da stopamo v obdobje, ko smo si sposobni zastavljati trezna vprašanja in nanja celostno odgovarjati, po drugi pa se med tem intelektualnim brstenjem ponujajo dokazi, da v Sloveniji še zmeraj obstaja civilni pogum. Nekateri razpravljalci namreč neženirano dokazujejo, da jim - o, groza! - ni sveta nobena politična dogma in da zanje noben politični program ni večen. Civilni pogum pa je zares potreben, saj se srečujemo s prizadevanji oblastnikov, še zlasti kakšnih preveč vnetih ministrov in ministrantov, da se kakšne javne zadeve anatemizirajo, drugače misleči pa demonizirajo. To pa je po dobrem desetletju bivanja na demokratičnem svojem že manj spodbuden trend. Če boste namreč danes napisali kaj protinatovskega, javno problematizirali tozadevne slovenske ambicije ali podvomili o načrtih za prodajo bank in podjetij, boste zagotovo deležni več krepkih etiket, kot so jih bili deležni taisti ministri in ministranti, ki so na prelomnici jeseni leta 1990 trdili, da mora biti Slovenija samostojna. Zatorej več zgodovinskega spomina, prosim!