dejanju med predsedniki Italije, Hrvaške in Slovenije. Naj mi bo dovoljeno izraziti svoje začudenje nad nejasnostjo tega pisanja, ki ne razlikuje med spravno gesto in spravnim dejanjem. Ko kristjan želi prejeti zakrament svete pokore, ne gre k duhovniku s šopkom rož ali vencem, zato da bi dobil odvezo lastnih grehov. Skesanec se ne gre poklonit pred podobo razpela ali Matere Božje, pač pa stopi v spovednico in z jasnimi besedami izpove duhovniku svoje grehe. Beseda ima pri tem važno vlogo. Po mednarodni diplomaciji sprave grešnik ne gre v spovednico, temveč pred parlament ali ustrezno važno institucijo, kjer ni Božjega predstavnika, ampak so navzoči predstavniki napadenega naroda. Tudi tu ima beseda odločilno vlogo: kdor se oprošča, mora to storiti z jasnimi besedami, žrtve napada pri tem ne smejo ostati neimenovane. V mednarodni diplomaciji sprave označujemo ta postopek kot “civilno religijo”, ker vsebuje jasno razpoznavne sestavine religiozne kulture, ki je še vedno prisotna v kulturi evropskih narodov. Tako so se obnašali vedno Nemci in do neke mere tudi Japonci. Vse drugo, in še posebno spravna gesta v troje, bi po najnovejših sovražnostih do Slovanov, rekel bi po takem cunamiju sovražnosti, kot smo ga doživeli ob nedavnem dnevu spomina, bila površno, neučinkovito spravno početje, ki bi koristilo izključno tistim politikom, ki nimajo ne poštenosti ne civilnega poguma, da bi se soočili z resnico. Peter Merku'