Je pa seveda logično, da pravosodni minister hvali razmere v sodstvu. S stanjem v tožilstvu, zaradi katerega se je, potem ko je postavil ob pranger generalno državno tožilko Cerarjevo, znašel v središču kritik tudi sam, bi se (še) teže postavljal. Toda, čeprav med tožilstvom in sodstvom niti približno ni mogoče postaviti enačaja, kljub temu da sta oba del istega pravosodnega sistema, imata vendarle kakšno skupno značilnost. Ena je ob vsem priseganju na poklicno samostojnost in neodvisnost ključnega pomena: civilni pogum oziroma strah pred odločanjem. Med obojimi, tožilci in sodniki, je še (pre)več žrtev tega strahu, to priznavajo njihovi najvišji predstavniki. Vseeno pa je zadnje javno priznanje prve tožilske dame Cerarjeve, milo rečeno, čudno. Iz njega je javnost izvedela, da tožilci (z izjemo "regimentne" Brezigarjeve) hrepenijo po kolegijskem ob-ravnavanju zadev, da je bila odločitev o pregonu Strelnikoffa zaradi Marije s podgano na naslovnici zgoščenke sprejeta na tožilskem kolegiju, da je bila pristojna tožilka, vodja mariborskega okrožnega tožilstva, te debate vesela in da se je odločila kolegijsko odločitev spoštovati, četudi ji to ne bi bilo treba. Nenavadna (pri)vzgoja in kompliment tožilski samostojnosti, res. Naj se generalna tožilka ne čudi, če jo bo v prihodnjih dneh, ko se bo spet razpravljalo o njeni (ne)primernosti za najvišjo tožilsko funkcijo, doletel kak "zahrbten" očitek, da je s pregonom Strelnikoffa hotela ponuditi roko desni strani koalicije, ki zahteva njen odstop.