Tišma, ki kot mnogi Vojvodinci izhaja iz mešane družine, oče je bil vojvodinski Srb, mati pa madžarska Židinja, je drugo svetovno vojno doživljal kot dovolj zrel mladenič. Zgodbe, ki jih je pred očmi sodobnikov časovno skril v leta okupacije, se ne izogibajo neprijetnim dogodkom: preganjanju, mučenju, izdajam, zaporom, uničevanju. Knjiga o Blamu je roman o Židu, ki ubeži svoji lastni usodi. V taborišču se izmakne smrti in ob tem občuti neznosen sram, da je preživel. Čeprav Tišma popisuje grozote v taboriščih, ni pisatelj holokausta, kot na primer Primo Levi, niti ni kronist razpadajoče Evrope, kot je bil njegov sonarodnjak Danilo Kiš. V nasprotju s Kišem, ki je v svojih romanih ustvarjal "nciklopedije mrtvih", se Tišma ukvarja z živimi ljudmi v vojni. Kiš pobite Vojvodince popisuje z imeni in jih z namenom, da bi jim za vsako ceno še kot mrtvim ohranil individualnost ter tako v literaturi ovekovečil njihov lik, njihovo usodo pa vrisal v večnost, označuje z vsemi njihovimi lastnostmi. Tišma vojno popisuje neprizadeto in s kar največjim literarnim občutkom odbira pretresljive vojne dogodke, v katerih more človeka izpostaviti nagega pred duhovne oči svojega bralnega občinstva. Vojna mu je dragocen literarni material, kjer razgalja svoje osebe in jih ubeseduje prvinsko, brez civilizacijske navlake. Zanima ga nasilje in mučenje, saj je prepričan, da je le v ostrini ekstremnih situacij možno preučevati condition humaine brez vsakršne humanistične iluzije. Svetlobe in upanja ni in na koncu vsakega romana bi lahko bilo zapisano: tako je bilo, tako je in tako bo. Vojna je torej normalno stanje, ki ga Tišma literarno aplicira na ves spekter medčloveških odnosov, pri čemer ga vojeristično privlači prav odnos med najbližjimi in tesno povezanimi ljudmi: med brati, med starši in otroki, med moškim in žensko, prijatelji, sosedi... zanimajo ga novi odnosi, ki jih vojna vzpostavi med narodi.