Pedantni znanstvenik in prvi prešernoslovec, dr. France Kidrič, je šel v skrbi za Prešernov ugled celo tako daleč, da je trdil, kako je pesnik živel spolno vzdržno do svojega 39. leta, ko je z njim zanosila (takrat še mladoletna) Jelovškova Ana. Prešernova erotična narava - mikal ga je vsak lep obraz in Eros ga ni nikoli zapustil, Anina izjava, da mu 'mladeništva' ni vzela ona, in zdrava pamet nam narekujejo, da se Prešernovem idealiziranju upremo in pesniku dovolimo tudi kakšno preprosto in simpatično človeško lastnost. Leto dni pred smrtjo je Prešeren, globoko prizadet zaradi izgube mecena in prijatelja tako žaloval za njim, kakor da bi mu bila njegova smrt vzela zadnjo moč in voljo do življenja. Pod težo spominov in duševnih pretresov se mu je oglasila še ciroza jeter. Zaradi pogubnega žganjepitja je naglo uničevala zadnje moči njegovega telesa. Ubežati ji je hotel celo s samomorom, a so ga rešili. Naslednje leto, dva dni pred smrtjo je napravil ustno oporoko in z njo zapusti borno imetje sinu in hčerki, ki ju je šele na smrtni postelji priznal za svoja. Njune matere, Ane Jelovšek, pa ni nikoli poročil rekoč, da 'ta ni, da bi jo za ženo jemal'. Po Slodnjaku pa zaradi gmotne stiske in zaradi dvomov, da bi kdaj mogel živeti z njo pod isto streho. Čeprav pa je občasno zahrepenel po razumevajoči in sočutni ljubezni in si želel, da bi ga lahko Ana vzljubila takšnega, kakršen je. Rastko Močnik, doktor sociologije, meni drugače: »Prešeren je bil intelektualec, advokat, za pridobitev advokaturske službe je potreboval spričevalo o moralni neoporečnosti, ki ga je dobil, čeprav je imel nezakonske otroke. Verjetno pa bi ga precej težje pridobil, če bi bil poročen z žensko nižjega stanu.«