predsedniku pruske vlade, med ježo po Unter den Linden približal študent Cohen Blind, izvlekel revolver in iz neposredne bližine vanj izstrelil štiri krogle. Dve sta Bismarcka zgrešili, ena ga je zadela v ramo, ena pa se mu je zapičila v pljuča. Poznejši »železni kancler« ni bil mož, ki bi ga takšna malenkost vrgla iz tira, in že čez šest dni ga je bilo moč spet videti zravnanega in zmagoslavnega v sedlu na Unter den Linden. Blinda so medtem seveda prijeli, mu vzeli revolver in ga v spomin na neprijetni dogodek podarili Bismarcku. Leta 1886 je bil oče mojega prijatelja Leopolda pri Bismarcku, sorodniku po svoji ženi. V hiši je bilo več gospa in po kosilu jih je princesa Bismarck popeljala po sobanah in jim razkazovala zgodovinske predmete v njih. Bismarck je z moškimi gosti ostal v kadilnici in puhal hamburške cigare. Ženske glasove je bilo slišati celo v kadilnico. »In tole,« se je slišalo princeso Bismarck, »je revolver, s katerim je Blind leta 1868 poskušal umoriti tedanjega predsednika.« Presenečenemu mrmranju je sledil glasen pok. Bismarck je planil s svojega stola in odhitel v sosednjo sobo. Tam so se vse gospe zaprepadeno spogledovale, v zraku pa je plaval oblaček dima. Iz cevi revolverja, ki je ležal na tleh, se je še vedno kadilo. Kancler je podivjal, kar je bilo zanj sicer nekaj nenavadnega. Kako je mogoče, je grmel, da je nekdo tako neumen, da se dotika tega revolverja? Po njegovem je bil pravi čudež, da ni bila nobena od gospa ubita. In v prihodnje naj se nihče, prav nihče ne dotika več tega orožja. Leta 1906 je bil moj prijatelj Leopold z Bismarckovimi bratranci v Friedrichsruhu. Bilo je deževno popoldne in nekaj mladih ljudi je prišlo tja na kosilo. Po kosilu jih je popeljal v kanclerjevo delovno sobo. S pisalne mize je dvignil zloglasni revolver. »Tole,« je rekel, »je revolver, s katerim je Blind leta 1868 streljal na Bismarcka. Ko je bil dvajset let pozneje moj oče tu na obisku, se je nekaj gospa sprehodilo po hiši in ena izmed njih je vzela v roke revolver in po neumnosti pritisnila na petelina, takole.« Zabliskalo se je in počilo. Gostje so se razpršili po sobi in se z bledimi obrazi zastrmeli drug v drugega. Leopold je imel dlan ožgano in črno od smodnika, izza manšete pa se mu je cedila kri. Krogla, bila je šesta in zadnja krogla atentatorja Blinda, je obtičala v njegovem bicepsu.«