V Saigonu je Eddie Adams leta 1968 posnel prizor, v katerem vietnamski domobranec s strelom v glavo ubije vietkongovca. Leto pozneje je za fotko dobil Pulitzerja, 1000 dolarjev, nesmrtno slavo in dosmrtno depresijo. Kot Rade Šerbedžija Pred dežjem. Ko je vojak videl, da hočem fotografirati, je vzel pištolo in ubil človeka. Kdorkoli bi bil tam, bi naredil to fotko. »Dobesedno: vojak - pozneje v osemdesetih letih - miroljubni lastnik fast fooda nekje v Oklahomi, je ubil za fotografijo. S tem ko je Eddie Adams nikonovo iskalo prinesel k očesu, je cev revolverja prislonil na sence mladega Vietnamca. Čigav je torej prst na sprožilcu?« Je režiral ali bil režiran? Pa vendar. Ta fotografija je bila udarec v obraz ameriške javnosti. Postala je manifest gibanj proti vojni v Vietnamu in še bi se našel kdo, prepričan, da je končala vojno. Kar bi bila izvrstna tolažba za ubitega, ki bi padel za stvar, za katero se je bojeval, in za Adamsa, ki bi se lahko tolažil, da je ubil jajce, da bi naredil palačinke. Zelo neokusna različica hitrega tečaja iz uporabne dialektike. A kot smo se naučili pri Freudu, ležanje na kavču ne zaleže, če ne useka po žepu. Pritisk ameriške javnosti na vlado se je večal sorazmerno s številom trupel in pohabljencev, fizičnih in psihičnih, ki so se vračali domov. Eddieja Adamsa lahko prištejemo med slednje.