»Te pa srečno, Hanzek!« je še dejala in odšla. »Tako, zdaj sem pa čisto sam. Pa toliko dela mi je naložila. Otroke sem odpravil v šolo. V hlev moram, molža pa mi ne gre dobro od rok. Uh, kako bi bilo lepo, če bi mi Julika prišla pomolst kravo in kozo. Križ nebeški, sem se ustrašil svojih pregrešnih misli. Hanika bi me ubila, če bi vedela, kaj mi roji po glavi. Joj, kako zna biti huda. Ja, rad jo pa vseeno imam.« Sonce je počasi ponikalo za Ferkovim bregom. Hanza je slabe volje sedel pri mizi, objemal svojo ljubico – ročko in ga od časa do časa srkal ter brundal: »Tako sem utrujen. Sosedovi in naši otroci pa zunaj norijo in se smejijo. Joj, kako mi gredo na živce.« V tem trenutku je vstopila žena in moža lepo pozdravila. »Dober večer, Hanzek!« A ker je ni videl niti slišal, jo je hudo razjezilo. »Kaj sem ti rekla?! Me ti sploh kaj poslušaš? Utrujena pridem domov, te pozdravim, ti pa niti ne odzdraviš! Očitno se ves dan doma nacejaš,« je vreščala žena na vse grlo in vrgla cekar v kot. »Upam, da si vsaj živino odpravil, kot sem ti naročila?« »Lepo te prosim, Hana, bodi tiho! Veš, kaj se je meni tačas zgodilo doma?« »Jezus Kristus, kaj si le ušpičil?« Hanza je zardel kot razjarjen puran in zavreščal: »Zdaj pa nehaj!« »No, pa povej!« se je umirila žena. »Hana, tebe sem vse po vrsti ubogal. Najprej sem pomolzel kravo, zatem pa še kozo. Vzel v roke vile in kidal gnoj. Tako sem hitel, da sem skoraj pozabil, kako me boli križ. Ob tem pa sem škilil na vse strani, da me ne bi videl kateri od sosedov. Zamisli si, kakšen strah sem doživel, ko sem zagledal tisti črni audi, ki je z glavne ceste zavil naravnost h koči. Kar so me noge nesle, sem zbežal v kočo in brž zlezel v posteljo.« »Kaj, s tistimi umazanimi gumi škornjami si zlezel pod odejo? Zdaj pa bi te najraje lopnila.« »Hvala bogu, da sem se še pravi čas pokril. Ti si sploh ne moreš zamisliti, kako hitro je vstopil tisti debeli hrust, z očali, saj veš, kontrolor. Za njim pa še oni, tisti malo manj rejeni, varnostnik.« Hana se prime za glavo in zaihti: »Jezus Kristus, kaj pa ti je rekel kontrolor?« »Rekel, rekel je, da naj vstanem.« »Pa si vstal?« je bila radovedna žena. »Ne, ne morem! Joj, boli, boli,« sem zajavkal. On pa je prijel odejo, jo malo privzdignil, nakremžil obraz in rekel: »Oh, kakšne vonjave! Kaj imate drisko tudi?« in me posmehljivo gledal. »Kaj pa si mu ti rekel?« je rinila vanj. »Nič! Tak cmok sem imel v grlu, da niti besedice nisem mogel spraviti iz sebe. Vroče pa mi je bilo po vsem telesu tako, kot da bi me polil s kropom. Ko pa je odejo dvignil še više, me je divje pogledal in cinično rekel: »Kaj pri vaši hiši greste kar oblečeni v posteljo?« Varnostniku, ki je bil poleg, je šlo na smeh, meni pa niti malo … »Veš, Hanika, da me je od zadrege skoraj kap.« »In tudi škornjev si ne sezujete, ko ležete v posteljo? To je pa vsekakor nov način zdravljenja bolezni križa!« je še dodal kontrolor, pograbil službeno torbo in odvihral skozi vrata …«