K pisanju me je spodbudilo rovarjenje in gonja proti papeževem obisku maja letos v Sloveniji. Odločil sem se, da napišem tudi moje osebno mnenje o papeževem obisku. Vsi, ki so proti, zmeraj tožijo koliko denarja bo šlo v ta namen zamanj, rajši bi gradili ceste ... Res stroškov je veliko in nobeden jih ne taji. Morda bodo celo presegli predvidevanja. Toda: ali ni papež osebnost, ki ji na svetu ni enake? Ne poznamo ne državnika ne strokovnjaka ne umetnika ne koga drugega, ki bi si že toliko let tako glasno kot papež zavzemal za splošno priznane človečanske vrednote. tega ni mogoče plačati z nobenim denarjem. Papež Janez Pavel 2. je duhovni velikan našega časa. Države si štejejo v čast, če jih obišče in sprejemajo ga z največjim spoštovanjem. Pozdravljajo ga njihovi največji predstavniki, poslušajo ga milijonske množice. Nobena država zaradi njegovega obiska ni obubožala. Mi pa, ki nas niti dva milijona ni v matični domovini, se prepiramo in kupčkamo, koliko smo pripravljeni za njegov prihod odšteti. Dobro, da sploh hoče priti med nas, poljubiti našo zemljo in nam kaj po slovensko povedati-kateri drugi državnik iz tujine je do slej to storil? alostno je, da neki ljudje so ljudi "napumpali" koliko bo stal obisk. Zadeli so ljudi v rano, ki ljudi najbolj zaskali. V denar. Vendar ne gre za denar, temveč za nasprotovanje papežu in Cerkvi. Sicer pa: ali bo šel ta denar v papežev žep? Ostal bo pri nas samo lastnika bo zamenjal. Ta denar bodo prejeli tisti, ki bodo skrbeli za varen promet, za osebno varnost, za red, za hrano in pijačo, za ozvočenje, za pripravo prireditvenih prostorov, za medicinsko pomoč ... Dobro je vedeti, da bodo tiste dni prišli k nam tujci, tako rekoč z vsega sveta. Zelo veliko naših rojakov iz Amerike, Argentine, Avstralije in od drugod, prišli bodo tudi tujci. Naj se ne sliši grdo: pri nas bodo pustili marsikatero devizo. Nekaj tisoč navijačev, ki jih pritegne katera druga prireditev (npr. Planica, Zlata lisica, čeprav nisem proti prireditvam, nasprotno), je daleč za množicami, ki jih pričakujemo od 17. do 19. maja letos. Zaradi papeževega obiska bodo prišli številni novinarji, ki jih pri nas še ni bilo, ime naše domovine bodo ponesli v svet. Slovenija še nikdar ni bila tako v središču svetovne javnosti, kot bo tiste tri dni. Papežev obisk bo ponesel ime Slovenije tja, kjer so o njej komaj slišali ali pa še to ne. Mi pa trepetamo za nekaj milijonov tolarjev. Če smo takšni, smo res majhni, ne samo po obsegu ozemlja, še bolj po obsegu srca in pameti. Papeževo navado, da poljubi tla dežele, v katero pride, mora imeti kdo za folklorno razkazovanje. Toda svetemu očetu ni do folklore. Ko bo poljubil naša tla, bo to simbolno dejanje, s katerim nam bo hotel nekaj povedati. Kaj? Da ima našo zemljo rad, da nas nosi v srcu. Da bi se rad osebno srečal z vsakim od nas, ki dobro v srcu mislimo. Ker pa to ni mogoče, nam s poljubom naše zemlje izraža skupno spoštovanje. Kdor ima v sebi kanček dobrohotnosti, bo to njegovo potezo cenil. Med nas prihaja kot predstavnik ustanove, ki ji na svetu ni enake. S skoraj dvatisočletnim obstojem in z visokim številom vernikov je dokazala, da ta ustanova, ki je Cerkev, živi iz ljudi in za ljudi. In tudi geslo obiska "Oče, potrdi nas v veri" ni bilo izbrano po naključju. Slovenci smo namreč 1250 let vključeni v krščanski kulturni krog. Vera v Kristusa je dajala našim prednikom ne samo duhovni, ampak tudi kulturni, vzgojni in socialni temelj. Brez krščanstva nas že ne bi bilo na ozemlju Evrope. Brez krščanstva bi se slovenski živelj verjetno utopil ali izgubil sredi velikih etničnih tvorb ki so Slovence obdajale ali ogrožale. Preizkušenj je bilo ogromno, od vojn, lakot kužnih bolezni revščine ..., vendar ta naš človek nikoli ni preklinjal in ni izumil niti ene slovenske kletve proti Bogu. Nasprotno, zgradil je cerkvice na hribčkih, da bi ga stalno usmerjale v tisto rešitev, ki je edino trajna in trdna. Znal je sklepati roke k molitvi in se zbirati pri bogoslužju. Papež k nam prihaja potrdit vero naših prednikov, posebno našo sedanjo vero v spremenjenem okolju. Papežev obisk je največji dogodek na Slovenskem, obenem pa je potrditev naše državne samostojnosti in neodvisnosti. Ker je Vatikan že prvi priznal slovensko neodvisnost 13. januarja 1992, lahko papeža sprejmemo kot iskrenega prijatelja Slovenije.