Zapeljimo se vendar enkrat v Škofjo Loko, pa pod gradom levo v Poljansko dolino, v deželo, ki so ji najlepši spomenik po Tavčarjevih pripovedih postavili avtorji televizijske nadaljevanje Cvetje v jeseni. Pred očmi se nam pojavi resnobni Polde Bibič kot mestni človek podeželskih korenin in Milena Zupančič, brhko in krhko dekle s trdne kmetije v hribih nad dolino. Mehko zaobljeno škofjeloško pogorje s cerkvicami na hribčkih, travnata ali zasnežena pobočja, potočki, njive, delo na kmetiji, običaji, ljudje s svojimi zgodbami, njuna dramatična zgodba pa pospremljena s čudovito glasbo. Če odmislimo asfaltirane ceste, ki se namesto peščenih kolovozov pnejo iz doline v hribovje, in če spregledamo nekaj novih hiš in sončne kolektorje na strehah, obrnjenih k soncu, pa tistih nekaj daljnovodov, je hribovje takšno, kot je bilo, še posebno pozimi, ko mirujejo traktorji in kosilnice. In če se podamo iz doline gor do Sv. Volbenka pod Gabrško goro, do znamenite cerkve z dvema zvonikoma, nas bo ovila tihota in nebeški mir nas bo - z nekaj domišljije - odplaknil v čase, ko se je dogajalo tisto Tavčarjevo Cvetje v jeseni.