Da sojenje vojnim zločincem na mednarodnem sodišču v Haagu vzbuja v ljudeh različne občutke, da sproža različne politične odzive in poteze, da vnaša v mednarodne odnose in pravosodje živčnost in dvome, je povsem jasno. Da pa izrazito pozitivno vpliva na prebujanje umetniške žilice pri ljudeh, spodbuja ustvarjalnost in z njo povezano poslovnost, pa doslej ni bilo znano in znanost bo s tem pojavom imela še precej opravka. Čudež se je zgodil v Hercegovini. Ali ima to kakšne povezave z neposredno bližino po svetu slovitega Međugorja, kjer se čudeži dogajajo kar precej pogosto, ali gre zgolj naključje, bo šele treba ugotoviti. Dejstvo pa je, da v zadnjem času ta nikoli človeku naklonjeni konec sveta, kamnit in skromen, iz svojih nedrij rojeva umetnike neverjetne izrazne moči, mojstre barv in čopiča, kamna, dleta in kladiva. Neki Stipe Marušić je v samo dveh letih notranji vzgib, da bi lahko na platnu izrazil svojo osebnost, spremenil v slikarstvo, pred katerim se (ne)poznavalcem tresejo kolena, bogatunom pa se denarnice kar same od sebe odpirajo. Vse je bilo v okvirih normalne umetniške potisončni zahod, cerkvica na hribčku, ovčka se mirno pase, dokler nekega dne ni kar po fotografiji narisal portreta pokojnega obrambnega ministra sosednje ljube jim Hrvaške Gojka Šuška. V tem primeru je zgodovina svetovnega slikarstva doživela neverjeten tektonski premik, kajti Marušiću je uspelo nekaj, kar še nikomur doslej ni. Samo po dveh letih barvanja platna je za ta portret dobil 300 tisoč nemških mark, kar je dokaz, da so v Hercegovini Cezanne, Gauguin, Modigliani in podobni navadni mazači, pa še slabe modele za portretiranje so imeli. Ne verjamete? Poglejte primer dotičnega Branimirja Čilića, prav tako mojstra čopiča hercegovskega krasa! On je za portret prav tako Gojka Šuška dobil 350 tisoč nemških orlov, kar je pravzaprav razumljivo, saj se za razliko od prej omenjenega Marušića s slikarstvom ukvarja kar tri mesece dlje. Potem je podobno finančno dokazan slikarski talent svetovni zakladnici umetnin ponudil Velimir Rački, ki je za razliko od pokojnega slovitega akademskega slikarja Mirka Račkega v kratkem času pobral toliko denarja, kolikor ga njegov predhodnik ni v vsem življenju. Kakšne zveze ima to s Haagom? Omenjeni slikarji so svoja dela prodali hrvaškim prebogatim domoljubom, ki so zaslužni, da hrvaška privatizacija ni pomenila razprodaje nacionalnega bogastva, ampak je vse, kar je vrednega, ostalo v rokah nekaj deset Hrvatov. Prodali pa so jih na avkciji, katere dobiček je bil namenjen pomoči Hrvatom, ki jim v Haagu krivična mednarodna skupnost sodi za zločine, storjene med vojno v Bosni. Haag je bil torej muza in je roke s čopiči vodil do neslutenih višin slikarske umetnosti. Z mednarodnega sodišča zdaj hvaležno sporočajo, da država, ki lahko v enem dnevu zbere milijon in pol DEM za pomoč obtoženim za vojne zločine, ne potrebuje mednarodnega finančnega sponzorstva, zato bodo denar porabili kje drugje. Naj še kdo reče, da so Hercegovci trdosrčni!