Vendar pa, osredotočimo se na bistveno vprašanje, ki razjeda temeljno radovednost vsakega pravega raziskovalca: kakšen okus pravzaprav sploh ima človeško meso? So nas pač naplodili v tiste higienske generacije, ki jim je ta posladek tabu, čeprav celo v krščanskih ritualih kar očitno štrlijo na plano namigi o sicer že davnih, a izvornih osnovah cerkvenih ritualov, le da tiste prave kose zamenjujemo z bolj ali manj posrečenimi surogati; pred monštranco se duhovnik namreč spreneveda, da pije kri Kristusa, ki se je žrtvoval za nas, v resnici pa srka le posvečeno vino, s sveto hostijo naj bi zaužili božje telo, med trudom pa s slino prepajamo le puščobno in težko pogoltljivo testenino, ob velikonočni pojedini se pačimo, da so rdeči pirhi kapljice Jezusove krvi, gnjat in potica njegovo meso, zverižene korenine hrena pa pekoči žeblji, s katerimi so ga zatolkli na križ, in podobno. (Hecno pri tem je, da je krščansko licemerje pahnilo v enako sprenevedanje, vendar s popolnoma drugačnim predznakom domorodce na Papui-Novi Gvineji, saj ti misijonarjem, kadar si spečejo kakšnega ujetnika, v sveti preproščini zatrjujejo, da se na takšnih veselicah mastijo zgolj s tako imenovanimi "dolgimi svinjami".) Vendar je večini pripadnikov zahodne civilizacije okus človečine popolna neznanka.