Prvo javno izrekanje Janeza Pavla II. pa sega v oktober 1979 v čas njegovega potovanja v ZDA. Ob tej priložnosti se je omejil na izjavo, da pomeni homoseksualnost "moralen razvrat". Veliko odločneje se je razpisal v novem dokumentu kongregacije za cerkveni nauk, ki jo vodi kardinal Joseph Ratzinger, oktobra 1986, dokument pa je narekovala potreba, da bi opustili vsakršno liberalnejšo izjavo izpred enajstih let. Homoseksualna dejanja so tako razglašena za notranje razvratna. "Ni jih mogoče v nobenem primeru odobravati," je Ratzinger poudaril in povabil duhovščino, naj odtegne sleherno podporo skupinam homoseksualnih vernikov, ki so zahtevale odprtejši odnos cerkve do njih. Leta 1992 pride do dodatnega umika, podpiše pa ga spet Ratzinger: v priporočilu ameriškim škofom je kardinal obsodil kampanje, ki so se potegovale za uvedbo zakonov v prid homoseksualcev. Še več, izrekel je svojo simpatijo do nekaterih aktivnih diskriminacij, "ki so včasih ne le dopustne, pač pa obvezne", mednje pa je uvrstil izključitev gejev in lezbijk iz učiteljskega poklica in iz vojaške službe. Leta 1992 je novi katekizem katoliške cerkve ponovno pogrel vprašanje in natančneje pojasnil, da so osebe, ki jih je doletela ta prirojena nagnjenost k homoseksualnosti, "dolžne spoštovati vzdržnost od spolnosti". Papež še zmeraj ni bil zadovoljen in je čez leto dni svojo obsodbo potrdil v papeški okrožnici Veritatis Splendor.