Izhodišča za delovanje cerkve v vojaškem okolju je najti v dokumentih drugega vatikanskega cerkvenega zbora, po katerih je vojak razumljen kot služabnik miru, se pravi tisti, ki mir varuje in krepi. Ker torej cerkev načelno podpira vlogo vojaške službe kot varovalke miru in svobode, po cerkvenih naukih ni nezdružljivo biti kristjan in vojak. Drugi vatikanski zbor je ustanavljanje vojaških vikariatov predvidel na ravni posameznih držav, dodatno konstitucijo, ki ureja to področje, pa so sprejeli leta 1986. Glavne naloge duhovnikov v oboroženih silah so poleg maševanja, dajanja zakramentov in prirejanja besednih bogoslužij za vojake in njihove družine tudi organiziranje seminarjev o etičnih in drugih življenjskih vprašanjih, pomembnih v boju in vsakodnevnem življenju, svetovanje o verskih običajih tujih držav idr. Ali so tovrstne oblike pastoracije lahko tudi priložnosti za ideološko vsiljevanje, je odvisno od posameznih držav in posameznikov. V Nemčiji, denimo, vsebino tovrstnega pouka določi država, v Avstriji pa je v pristojnosti cerkve. Brošure, ki jih v ZDA, kjer je temeljno geslo kuratske službe "Prinašati Boga vojaku in vojaka Bogu", delijo v ta namen vojakom, so zelo praktično naravnane: mladim vojakom v njih svetujejo med drugim tudi o tem, kako govorimo s triletnikom, kakšni so najpogostejši nesporazumi v komunikaciji med žensko in moškim, kdaj govorimo o nasilju v družini ipd.