V osemdesetih letih je predsednik Jugoslovanskega združenja sociologov, predavatelj na FSPN in vodja Centra za raziskovanje javnega mnenja. Čedalje pogosteje javno komentira ugotovitve raziskave SJM. Tako leta 1987 v Delu skupaj z Roterjem, Klinarjem in Markičem pojasni, da je ugled ZK padel pod raven iz leta 1968, ko je bila kritičnost Slovencev do partije najizrazitejša, in da razredni sovražniki niso več pisatelji ali kulturniki, pač pa državno vodstvo, ki s tiskanjem denarja brez kritja dopušča inflacijo. Od leta 1988 mu SJM uspe vključiti v vse najpomembnejše mednarodne primerjalne sociološke projekte, na primer v evropsko in svetovno raziskavo vrednot, mednarodno volilno raziskavo, evropsko povolilno raziskavo in mednarodno religiološko raziskavo. Del slednje je tudi raziskava o vernosti, na podlagi katere izhaja serija knjig Gott nach dem kommunismus, ki jo ureja skupaj s P. M. Zullehnerjem in M. Tomko, uglednima sociologoma religije z Dunaja in iz Budimpešte. Dve leti pozneje uredi knjigo Podobe o cerkvi in religiji na Slovenskem, pri kateri kot soavtorji sodelujejo še sociologi Sergej Flere, Marjan Smrke, Samo Uhan in Srečo Dragoš ter teolog Vinko Potočnik. Primerjava, kar zadeva vernost, med vzhodno- in srednjeevropskimi državami pokaže, da je v Sloveniji 18,7 odstotka cerkveno religioznih, torej takšnih, ki verujejo v skladu s cerkvenim naukom, to pa je bistveno manj kot na Poljskem, Hrvaškem, v Litvi in na Slovaškem, vendar več kot na Češkem in Madžarskem.