da pripadnost in delovanje v župnijskih svetih ni zadostna za versko formacijo, “zato je pomembno, da člani črpajo duhovno hrano drugod, kot npr. v bibličnih ali molitvenih skupinah,” kot je pravilno povzel Devetak. Glasno ugovarjanje mojemu posegu lahko razumem samo tako, da danes za nas ni več resnica Resnica, ampak to, kar reče in hoče večina. V našem mirnem tihem umiranju, tako na narodnem kot na verskem področju, nam gredo na živce tisti, ki si še upajo povedati resnico; zdi se, da nočemo ljudi, ki bi motili našo mirno evtanazijo. Če je bila ena sama moja beseda neresnična in ne v sozvočju s cerkvenim naukom in z naukom papežev, prekličem vse, kar sem tam povedal. Z veliko žalostjo moram tudi ugotavljati, da nam pri tem tihem umiranju pomagajo tudi tisti, ki bi nas morali po svojem poslanstvu opominjati, kregati, če bi bilo potrebno tudi po nas udariti, predvsem pa ljubiti s tisto ljubeznijo, ki ima korenine v Jezusovem Evangeliju, v resnici in ljubezni, ki sta neločljivo združeni. Kar sem povedal na srečanju, do pičice ponavljam danes. Omenil sem, da je obdobje po Drugem vatikanskem koncilu čudovito obdobje, obdobje posebne milosti (Kairos), prenove