Po drugi strani pa so človeški sklepi, ogrnjeni z božanskim plaščem, tudi zelo lahka tarča vseh, ki iz lastnega interesa ali pa iz čistega veselja nasprotujejo cerkvenim interesom ali cerkvenemu nauku. Tako se vnemajo »božji spopadi«, v katerih božji privrženci pogosto s pretirano samozavestjo ogrinjajo svoje lastne (nepopolne in negotove) misli z božjim imenom, nasprotniki pa te iste negotove in človeške misli pobijajo in se jim pri tem samozavestno zdi, da zanikujejo in pobijajo Boga. Ali pa tudi sami pomagajo konstruirati umetne resnice o Bogu z namenom, da bi jih v naslednji stopnji izničili in s tem dokazali, da imajo prav. Na koncu takih spopadov seveda sploh ni važno, katera stran je v določeni razpravi bolj uspela, usodnejše je dejstvo, da je ena in druga stran izrabljala božje ime kot poligon za človeške spopade. Ki imajo v ozadju največkrat še bolj človeške interese. V takih spopadih zanesljivo izgublja le Bog, ker se mora nenehno umikati z bojnega polja, ki ga v vedno večji meri zasedajo goreči borci.