Eno od strategij izobčanja tistih, ki niso sposobni prebaviti vseh vladajočih laži, je pred nedavnim ubesedil sam premier Janez Drnovšek, ko je kritike vlade in vladnega programa zapravljanja davkoplačevalskega denarja vehementno pojasnil z "mrhovinarskim instinktom" medijev. Če sploh kaj, potem ta grob politični obračun z novinarstvom, ki si še šteje za dolžnost, da gleda oblastem pod prste, dovolj natančno naznanja, da je Drnovšku po desetih letih uspelo (spet) vzpostaviti oblast, ki je ne more zadeti nobena refleksija, kaj šele avtorefleksija. Za dobre duše, ki so vsemu navkljub prepričane, da tej premierovi izjavi ne gre pripisovati posebne teže, ker bi jo lahko povzročili slabi živci ali slabo zdravstveno počutje, morda ne bo odveč opomba, da je le nekaj dni kasneje dr. Janez Drnovšek v parlamentu utemeljeval nakup zdaj že proslulega državnega letala tudi s podatkom, da je imela slovenska republiška vlada še v času jugoslovanskega komunizma ne eno, ampak kar dve svoji letali. Res je, da nam je premier tokrat prizanesel z naštevanjem vsega, kar je imel tovariš Tito, ampak za ljudi, ki jim je demokracija vsaj malo pri srcu, je dovolj alarmantno že samo dejstvo, da nekje v malih možganih novih demokratičnih oblasti še zmeraj ždi stara komunistična nomenklatura v vsem svojem blišču. Če se je premieru danes zdelo smiselno pogledati, s čim se je prevažala prejšnja oblast, zakaj bi se mu jutri zdel sporen njen represivni odnos do tistih, ki - recimo - mislijo drugače? In mar v njegovi izjavi o mrhovinarstvu ni vsebovano vse tisto, kar smo še sredi osemdesetih, ko sta svoboda in cenzura tiska postali že stvar javnih diskusij, prepoznavali kot diktatorski refleks? Nam torej zdaj, ko je plen, imenovan družbena lastnina, že skorajda razdeljen, predstoji naša preteklost v drugi, popravljeni izdaji? Novo gospostvo, ki mu bomo v terminološki stiski preprosto rekli balkanski kapitalizem?