Tako je, že med vojno v Bosni sem delala za Unicef v Sarajevu in Mostarju. Takrat je bila mednarodna skupnost zelo pripravljena financirati programe psihološke pomoči otrokom. Naši programi so se razlikovali od večine drugih v tem, da niso bili usmerjeni samo na travmo, ampak so zajeli celotno pahljačo otrokovih stisk. V začetku je bil problem, ker so donatorji želeli samo pomagati zdraviti travme. Izgube, žalost, trpljenje, občutek nemoči so bili v tedanjih programih pomoči nekako zapostavljeni. Naši programi so veliko širši, manj psihoterapevtski in bolj usmerjeni v krepitev lastnih sil za obvladovanje in aktiviranje obstoječih virov pomoči v socialnem okolju, denimo učiteljev ali prostovoljcev. Je pa res, da imamo na teh seminarjih pozitivno selekcionirane učitelje, ker pridejo tisti, ki resnično želijo pomagati otrokom. Iz vsake šole vzamemo nekaj učiteljev. Še eno načelo upoštevamo: vzamemo predvsem učitelje iz vasi. Učitelji iz vasi so pogosto tudi najbolj travmatizirani. Na Kosovu imamo na primer programe za učitelje iz vasi, kjer je bilo v enem dnevu pobitih 30 ali 40 ljudi. Programe izvajamo v partnerstvu z lokalnimi nevladnimi organizacijami. Izkušnje kažejo, da lahko daste ne vem koliko denarja katerikoli državi, pa ne bo nič iz tega, če nimate dobre partnerske organizacije, ki bi program izvajala. In tako imamo v vseh državah, v katerih delujemo, odlične partnerske organizacije, ki imajo svojo modrost, filozofijo in izkušnje, kar je mnogo bolj pomembno od tega, kar prinesemo mi. Mi prinesemo denar, ki omogoča izvajanje programov, delujemo kot katalizatorji za aktiviranje lokalnih človeških virov in energij ter prinesemo nekaj novih znanj. Recimo, na Kosovu niso vedeli, zakaj nekateri otroci ne morejo brati in pisati: prinesli smo znanje, da so nekateri otroci lahko sicer zelo inteligentni, a jim centri v možganih, ki so potrebni za branje in pisanje, ne delujejo dobro. Učitelji in starši zdaj to razumejo in otrok ne kaznujejo več. A nova znanja so po mojem mnenju manj pomemben del naše pomoči, saj so številni učitelji v teh okoljih iz lastne modrosti in izkušnje razvili vrsto strategij, s katerimi pomagajo otrokom. Zakaj je tako pomembno, da se pomaga otrokom lajšati trpljenje?Prvo je etično vodilo, saj ti otroci trpijo, ne glede na to, ali bodo imeli v psihološkem pogledu trajne poškodbe ali ne. Zmanjševati otrokovo trpljenje je dandanes tudi v mednarodnih aktih uveljavljeno moralno načelo, ki terja ukrepe za pomoč in zaščito otrok. Pomagati otroku, da čim prej pride iz neugodne psihološke situacije, pomeni tudi preprečevanje dolgotrajnih ali celo trajnih motenj v prihodnosti. Dodati moram še tretji vidik: dobro psihosocialno delovanje in mentalno zdravje posameznikov pomeni tudi hitrejšo rehabilitacijo skupnosti. To je zelo pomembno, gre za preskok od individualne dobrobiti na skupnostno, kar pomeni hitrejšo socialno rekonstrukcijo skupnosti, njeno hitrejše okrevanje. Pred leti sem poslušala zanimivo predavanje, da je Izrael danes tako agresivna država tudi zato, ker ljudje, ki so se tja zatekli po drugi svetovni vojni, niso bili deležni programov detravmatizacije oziroma zdravljenja potravmatske motnje, zato trpljenja, ki so ga kot Judje preživljali med drugo svetovno vojno, niso mogli predelati in pustiti za sabo, temveč so ga vedno znova podoživljali, prenašali na svoje otroke in s tem na bodoče generacije.Veste, jaz ne verjamem v to. Tudi sama sem judovskega rodu. Psihoterapija potravmatskih motenj ima le majhen vpliv na zdravje in vedenje skupnosti, ker se lahko zdravi le zelo majhno število ljudi...A malo prej ste izpostavili povezavo od individualne ravni s skupnostno?Ja, res je, toda za ta preskok je treba zagotoviti pomoč velikemu številu ljudi, gre za količino, ki jo označujemo kot kritično maso. V psihoterapevtske programe pa je zajetih zelo malo ljudi. Za okrevanje skupnosti se mi zdijo mnogo bolj pomembni širši programi in socialni kontekst procesa okrevanja. Če bi bilo tako, da brez psihologov in psihiatrov ne gre, bi večina ali vsaj polovica ljudi moje generacije, ki je preživela drugo svetovno vojno v vsej krutosti, morala imeti psihiatrične težave – a nimamo prav nobenega dokaza, da bi bilo v moji generaciji več motenih ljudi kot v generaciji mojih sinov, ki niso ničesar hudega doživeli. Hočem reči, da je celoten kontekst bolj pomemben za delovanje skupnosti. Pomaga lahko zavest, da je dobro zmagalo, kot po drugi svetovni vojni, recimo. To je danes problem v Bosni: vojna se je tam izšla, kako bi rekla, brez ustrezne rešitve. Edini pozitiven rezultat je bil, da so se nehali ubijati, kar je veliko, a ni dovolj. Še danes imajo vrsto medetničnih težav in so na robu konflikta. Revščina, neenakost, razočaranje, vse to slabša možnosti posameznikov in skupnosti, da bi okrevali. Če želimo, da skupnost okreva, se mi zdi nujno aktivirati resurse v skupnosti, ki jih lahko koristi veliko ljudi, na primer dobra šola, možnosti zaposlovanja... To so stvari, ki pomagajo ljudem, da se poberejo.Ugotavljate tudi, da nekateri otroci iz strašnih stvari, ki so jih preživeli, pridejo duševno nepoškodovani.Seveda. To ne pomeni, da niso žalostni, nesrečni, da izkušnja ne bo ostala v njihovem spominu in oblikovala njihove podobe sveta, toda nimajo psihiatričnih motenj, normalno delujejo, vzpostavljajo normalne odnose z drugimi, se učijo v šoli, imajo želje in pričakovanja za prihodnost. To izhaja iz odpornosti. Psihična odpornost je značajska lastnost, odvisna pa je tudi od izkušenj. Po navadi dam primerjavo treh lutk: če imaš stekleno, plastično in jekleno lutko in z isto palico z enako močjo udariš vse tri, so posledice popolnoma različne. Steklena lutka se bo razbila, plastična bo počila in jo je mogoče zalepiti ali ozdraviti, jeklena pa bo samo zazvenela, ker jo bo zabolelo. Bog nas je pač ustvaril različne. Zmogljivost obvladovanja pa je seveda odvisna tudi od tega, koliko podpore dobiš v svojem neposrednem okolju in v širšem kontekstu. Ko smo ravno pri Judih in Palestincih: Palestinci so ugotovili, da so tisti otroci, ki so izgubili očeta in je ta veljal za junaka, izgubo veliko lažje prenesli kot otroci, katerih mrtvi oče ni bil viden kot junak. Kontekst je lahko ideološki, verski – Iračanom na primer religija veliko pomaga, kontekst in vsakodnevno socialno okolje pa je šola, ki odpira perspektivo za naprej, učitelj, ki pomaga učencu. Družina je prvo in najbolj pomembno socialno okolje, od katerega pričakujemo pomoč, ko smo v stiski. Toda v okoliščinah, v katerih delam, je marsikdaj družina bolj prizadeta kot otrok in ta izvor podpore odpove. Tam, kjer so družine široke, recimo na Kosovu ali v Čečeniji, to bolje deluje. Tam je več možnosti, da se iz družine vendarle dobi podpora, zlasti od članov družine, ki niso neposredno prizadeti.Razmere v Iraku lahko vsak dan spremljamo po televiziji, ne vemo pa, kaj tamkajšnji otroci doživljajo, kako razmišljajo. Kaj doživite, ko pridete v tako državo?Seveda so v vsaki državi posebni problemi. V Iraku je bil po padcu Sadama Huseina, ko še ni bilo terorističnih napadov, osnovni problem nezaupanje otrok do odraslih. Pod Sadamom ni nihče o njem pred otroki rekel žal besede, niti starši niti učitelji, ker je bil režim tako hud, da so se odrasli bali spregovoriti. Po njegovem padcu pa so nenadoma vsi o njem govorili najslabše. Zdaj so otroci prizadeti predvsem zaradi strahot, ki se dogajajo okoli njih. Prisostvujejo krvavim zgodbam – zgodi se, da oče pospremi sina v šolo in ga na poti, pred otrokovimi očmi, ustrelijo ali ugrabijo. Otroci so žrtve oboroženih spopadov. Zaradi strahu ne hodijo v šolo. Tretja stvar pa je, da obstajajo neke dediščine iz preteklosti, s katerimi se spopadamo v psihosocialnih programih za šolske delavce. Predvsem telesno kaznovanje otrok. V iraških osnovnih šolah je v ravnateljevi sobi palica in s to palico se otroke tepe. Tepe tako hudo, da so pred tremi leti štirje otroci zaradi tega umrli. To je žal v Iraku normalen, kulturno sprejet način kaznovanja. V Iraku je naš program zajel okoli 60 šol in najbolj smo ponosni na to, da je bila v nekaterih od teh šol palica odstranjena iz ravnateljeve sobe. Ne gre samo za bolečino, to je tudi ustrahovanje in povzroča psihične travme. Kraji, v katere potujete, so v pretežni meri vojna žarišča. Se vam je kdaj kaj slabega zgodilo, ste bili kdaj v smrtni nevarnosti?