Na socialno ceno tranzicije, ki so jo plačali delavci nekdanjih industrijskih kompleksov, je Janez Janša sicer opozoril. Vendar ob ideji o konvenciji nekakšne druge slovenske pomladi, kako nenavadno, ni govoril tudi o konsenzu socialnih partnerjev, čeprav je prav ta za kakršnokoli vizijo razvoja nesporno osrednjega pomena. Tudi zato je bolj ali manj jasno, da gre pri vsem skupaj predvsem za iskanje konsenza »prave« civilne družbe s »pomladnimi« strankami okoli strategije prihodnjega predvolilnega boja. In za promocijo poveljnika. Za vizijami namreč vedno stojijo tudi vizionarji, ki lahko popeljejo ljudstvo v lepšo prihodnost. Brez jasne politične odločitve in podpore namreč kakršnokoli »videnje prihodnosti« najbrž nima nobenega smisla. Tako se zdi, da je politično precej manj pomembno, kakšne sklepe bo sprejela konvencija, kot to, ali lahko ustvari ime, okoli katerega se bo začel graditi nekakšen tako imenovani konsenz. Vsaj na »pomladni« strani. Odgovor, kdo naj bi bil takšna osebnost, je že nekaj časa znan. Napovedal ga je sam Janez Janša, najbrž edini, ki to lahko kredibilno stori na desnici, z javno željo, da bi na prihodnjih volitvah Barbara Brezigar postala nosilka njihove liste. Se pravi kandidatka za premierko. Ženska, ki je na predsedniških volitvah že »konsenzuirala« volilno telo »pomladi«, bi to lahko morda storila še enkrat.