Ena od koristnejših pridobitev, ki se je znašla pod letošnjo radgonsko črto, je širša razprava o kmetijstvu in podeželju. V njej jima morajo, v okviru možnosti te države seveda, predvsem argumenti odrezati primeren kos proračunske pogače. Da zaslužek za garanje v našem kmetijstvu še ne more biti enak onemu v Nemčiji, tako kakor delavec v gospodarstvu ni plačan kot kolega z Zahoda, je cena tranzicije. Ta pa se dogaja tudi v kmetijstvu, kjer ob povprečni kmetiji z nekaj manj kot petimi hektarji vendarle potekajo strukturne spremembe. Veliki postajajo še večji, srednji se jim poskušajo priključiti, majhni pa ostajajo zadaj. Vsi morajo biti v okviru tržnocenovnih, okoljskih in strukturnih ukrepov še naprej deležni pomoči države. Tako bomo na ta ali oni način ohranili vse značilnosti našega pestrega, večnamenskega in okolju prijaznega kmetijstva. Če je sklepati po izidih ankete Dela Stik, so davkoplačevalci kmetijsko politiko take vrste tudi pripravljeni plačevati.