Norman Jardine se zasmeje, ko beseda nanese na napornost dela v evropski birokraciji. »Ko grem na Škotsko in govorim z mamo in bratom, mi pravita: 'Saj, evropska komisija, velika mogočna birokratska organizacija z dobrim izobraževalnim sistemom, dobro plačo, nič kaj preveč dela...' Dajte no. Če poznate inštitucijo, kjer se dela več kot v komisiji, mi jo pokažite. Ljudje so na delovnem mestu tudi po šestnajst, osemnajst ur, v vsakem trenutku teče na stotine različnih programov.«Slišalo se je ravno prav uravnoteženo. Na eni strani pogled povprečnih Evropejcev, ki od daleč in brez globljega poznavanja zviška gledajo na razvejeno birokracijo Evropske unije in njene stroške. Na drugi strani pogled od znotraj, uslužbenca, ki se v evropskem uradništvu giblje devet let in o njej na trenutke govori kar v prvi osebi, očitno nenaklonjen kritikam. Jardine je na čelu oddelka za izobraževanje in razvoj, zadolženega za uvajanje novih kadrov pri evropski komisiji. Obvezni šestdnevni uvajalni program vsako leto opravi dva tisoč evrokratov, ki so pravkar prikorakali v mesto. Toliko jih vsako leto na novo zaposli komisija. Program je naravnan prijazno. Ljudem, ki pridejo iz sedemindvajsetih ali še več različnih kulturnih okolij, govorijo različne jezike, verujejo v različne bogove in imajo pisane običaje ter se zato v novem okolju pogosto počutijo precej izgubljeno, pomagajo skovati prva prijateljstva, jim predstavijo mesto in praktične vidike službe – od obnašanja do socialnih pravic in medsebojnih odnosov. Po drugi strani jim predstavijo njihove dolžnosti. Zato so ti programi mesto karambola, kjer čelno trčijo zunanje ideje o zgolj svetlih straneh evropske administracije na eni strani in pojmovanje, kakršnega ima o sebi birokracija sama, na drugi. »Nove kadre najbolj zanima tisto, kot verjetno povsod drugje: kakšna bo njihova plača in do kakšnih ugodnosti so upravičeni. Deloma sicer že imajo vsaj idejo, kakšne naj bi bile njihove pravice. Zato prihajajo na dan z najbolj neverjetnimi vprašanji. Mi pa jim povemo: tu je dobra plača in precej dober paket stimulacij, za to pa od vas veliko pričakujemo. Dali vam bomo nekaj časa, da se privadite, nato pa se boste morali znajti zelo hitro,« pravi Jardine, in besedam doda še nekaj teže: »Poglejte, če naredite napako v Coca-Coli – komu mar. Če pa jo naredite v evropski komisiji ali kakšni drugi evropski inštituciji, se lahko znajdete na naslovnici časopisov. To jim povemo.« Navite cene nepremičnin so domačine pregnale drugamProgram Jardinovega oddelka je prvi korak, ki ga storijo bodoči evropski uradniki, in eden od treh te vrste, ki jih imajo v evropskih inštitucijah na različnih ravneh. Zdi se, da so uspešni, če je soditi po podatku, da devetmesečno pripravništvo opravi približno devetdeset odstotkov kadrov. S tem postanejo polnopravni člani bruseljske evrokracije, kar je sicer izraz, ki morda ni vsem prav po godu. Pravilno bi se reklo evropska administracija.Zakaj je ta v belgijski prestolnici umaknjena pet postaj podzemne železnice od centra, ni težko ugotoviti. Evropska četrt je preveč zajetna, da bi mestno jedro preneslo njeno infrastrukturo. Vsak jutro se z avtomobili, podzemno železnico, peš ali s kolesom na delovno mesto odpravi 50.000 evropskih uradnikov, oblečenih v tipične modre obleke s kravatami ali ženska poslovna oblačila. Medtem ko turisti obletavajo znameniti Grand Place, se slikajo ob simbolu mesta – dečku, ki lula – in polnijo želodce v znameniti uličici z morskimi restavracijami, evropska četrt diha drugače. Na krožno križišče Schuman, kjer stojita evropska komisija in evropski svet, v bližnji evropski parlament in okoliške ulice z drugimi inštitucijami in agencijami turisti zaidejo mnogo redkeje. Še domačinov je manj, ker so jih navite cene nepremičnin, ki jih dviga povpraševanje uradnikov, pogosto pregnale drugam.Bruselj nikoli ni bil uradno razglašen za evropsko prestolnico, toda od leta 1957, ko je nastala Evropska gospodarska skupnost, se je v mestu počasi naseljevalo vse več evropskih ustanov. Gostita jih tudi Luksemburg in Strasbourg, mnoge agencije so razpršene po drugih državah članicah. A dvoma o tem, kje je prvi dom evropske administracije, ne more biti že zaradi surovih številk. Samo evropska komisija zaposluje približno 23.000 ljudi, ki povečini službujejo v znameniti štirikraki stavbi Berlaymont, ki z zraka spominja na križ – kot bi se arhitekt nekoliko priklonil podatku, da je na njenem mestu nekoč stal ženski samostan. Poleg tega ima komisija še devet tisoč pogodbenih delavcev. Tri tisoč petsto ljudi je zaposlenih v evropskem svetu, ki domuje v še enem simbolu evropskega uradništva, stavbi Justus Lipsius, ki nosi ime flamskega humanista in jezikoslovca. Nedaleč stran je neskončno velika in razmetana zgradba evropskega parlamenta, ki gosti naslednjih šest tisoč uradnikov, sicer skupaj s Strasbourgom, kjer je njegov uradni sedež. Tam potekajo plenarna zasedanja, medtem ko je sekretariat parlamenta v Luksemburgu, kar je vse skupaj podatek, ki je posebno pri srcu kritikom evropske administracije. Še nekaj drugih evropskih inštitucij v Bruslju hitro navrže še pet tisoč zaposlenih.Zdi se, da mravljišče uradnikov, ki zna biti včasih sicer tudi presenetljivo prazno, utripa po utečenem dnevnem bioritmu. Vsaj za večino. Delo se začne ob devetih. Ob enih je čas enournega kosila, ko se napolnijo okoliške restavracije in menze s prijetnimi cenami (dobre štiri pa tja do deset evrov za povprečno kakovostno kosilo). Ob dveh nazaj na delo, tja do petih, šestih... Ta predvidljivost gotovo ni kakšen poseben magnet, ki bi ljudi vlekel v Bruselj, vendar so tu še drugi statistični podatki. Osnovna plača znaša od 2393,13 za najnižjega uradnika pomočnika pa do 16.000 evrov in več za najvišje uradnike. Od tega je treba odšteti davčne, pokojninske in druge dajatve, toda dokument z naslovom Predpisi o zaposlenih za uradnike Evropskih skupnosti (iz leta 2006) je vsekakor zanimivo branje: 16-odstotni dodatek za delo zunaj domovine, 150 evrov mesečnega dodatka za gospodinjstvo, dve plači za selitev, ena za izselitev...Koliko je ta ponudba ugodna, je kajpak stvar osebne presoje. Deloma je zaznati, da se pri ljudeh zahteve še povečujejo, ali drugače, zelenci vendar niso vse. »Pri nas na Finskem vsaj nekoč nihče ni nič vprašal, če je le imel možnost iti delat v tujino. Zdaj je prvo vprašanje, ali je to dobro tudi za mojega partnerja, in drugo, kako se bodo šolali otroci. Velika podjetja v Bruslju imajo težave s privabljanjem ljudi, ker so družinske vrednote vse bolj v ospredju pri izbiri službe. Ljudje niso pripravljeni početi vsega ali se za denar odreči vsemu, obstajati mora tudi rešitev za družino, otroke,« pravi dr. Kari Kivinen.Vsi, ki pridejo v Bruselj, skrbi z otroki nimajoSeveda je dr. Kivinen eden tistih, ki skrbijo, da je tem zahtevam čim bolj ustreženo. Je direktor Evropske šole v Bruslju, ki združuje predšolsko vzgojo, osnovno in srednjo šolo. »Smo največja evropska šola v bruseljski regiji, a na to nismo ponosni,« se zasmeji, »lepo bi bilo, če bi imeli 500 otrok manj.« Šolo obiskuje 3600 učencev (več kot imata prebivalcev Laško ali Ribnica), od tega je devetdeset odstotkov otrok staršev, ki delajo v evropskih inštitucijah. »Inštitucije ne bi funkcionirale, če otroci zaposlenih ne bi imeli možnosti šolanja. Belgija ni prijazno mesto za tujca. Ima dva jezika. Če otrok ne govori nizozemsko ali francosko, ga je težko posaditi v belgijsko šolo. Zato morajo inštitucije, če želijo privabiti najboljše ljudi, ponuditi ustrezen šolski sistem,« pravi dr. Kivinen in med pogovorom hiti na telefon, ker v mestu poteka stavka avtoprevoznikov. Nekako morajo urediti pot 52 avtobusov, s katerim tudi večkrat na dan razvozijo učence na domove na vse konce Bruslja in okolico (cena za prevoz je tisoč evrov letno na otroka, čeprav je dejavnost neprofitna).Šolnina se začne pri 2800 evrih na leto in sega do 4200 evrov za srednjo šolo. Za otroke zaposlenih jo plačujejo evropske inštitucije, 23 odstotkov prihodkov pa šola dobi od 27 držav članic EU. »Slovenska vlada nas, denimo, podpira tako, da je sem poslala slovenskega učitelja in ga plačuje iz svojega proračuna. Jaz sem darilo Finske,« se zasmeji in pokaže na ravnatelja srednje šole Ericha Menacherja, »on pa je darilo Nemčije. Imamo tudi podaljšano bivanje. 1600 otrok se ukvarja z zunajšolskimi dejavnostmi, popoldansko varstvo pa organizira evropska komisija. Otroci lahko ostanejo tam do pol sedmih. To je nujno, kajti starši imajo pomembno delo in so zelo zaposleni,« pravi.Vsi, ki pridejo v Bruselj, skrbi z otroki nimajo. Med na novo zaposlenimi evropskimi uradniki prevladujejo mladi, vsaj če je sklepati po uvajalnem programu, ki ga vodi oddelek Normana Jardina. Posebej pri njih je čutiti, da delo evrobirokrata ni nujno ne življenjska karierna terna ne poslanstvo. »Če želiš veliko zaslužiti, ne greš v javno upravo, ampak se zaposliš v banki ali podjetju. In tudi generacije se spreminjajo. Mladi ne želijo več biti na enem mestu, želijo potovati, se poskusiti pri različnih poslih. Mnogi pridejo k nam z besedami, da so se prišli malo preizkusit. Seveda pa se zgodi, da spoznajo koga, se ustalijo, imajo otroke in v redu plačo, in takrat je mnogo težje oditi, ker si skoraj prikovan z lisicami,« pravi Jardine.Konec tedna pa v London, Pariz, Köln, Amsterdam…V evropski četrti je na nekaterih koncih hitro čutiti, da postaja tudi svet mladih. Place de Luxembourg pred evropskim parlamentom velja za stičišče tistih, ki so ravnokar priromali v mesto. Tu iščejo prijateljstva in poznanstva in tu ni nacionalnosti, ki bi prevladovala. Multikulturna zabava, ki poteka po barih v okolici trga, je še posebno lepo vidna v času evropskega prvenstva v nogometu, kjer Angležinja navija za Hrvate, Slovenci za Turke in Hrvate ali Italijan za Turke. Sem se zliva reka mladih zaposlenih, ki v Bruslju ne vidijo več toge evropske birokratske prestolnice, ampak zaposlitev pomešajo z možnostjo spoznavanja sorodnih duš z vseh koncev Evrope in si puščajo možnosti odprte. Pridejo, da se preizkusijo in vidijo, kako jim je to delo pisano na kožo, nato pa morda odidejo... razen če seveda ne ostanejo. 30-letni Luca Toschi iz Bologne izstreli kot iz topa. »Absolutno ne,« odvrne brez pomislekov na vprašanje, ali je tu za vse življenje, čeprav se zaveda, da ljudje v Bruselj pogosto pridejo z mislijo, da bodo kmalu odšli, nato pa odhajajo vse življenje. Hitro namreč zakroži zgodba o evropskem uradniku, ki po devetih letih dela v Bruslju še vedno nima pohištva. Zato, ker pogodbo vsakič podaljša še za malo, in še za malo... kar se pogosto spremeni v vse življenje. Toschi dela kot pomočnik italijanskega poslanca v evropskem parlamentu Gabrieleja Albertinija. Pravi, da mu je všeč, ker je njegov dan drugačen od delavnika, kakršnega si ljudje predstavljajo o povprečnem evrobirokratu. »Delo asistenta poslanca je za mladega človeka prijetno, dan se razlikuje od dneva, ukvarjaš se z različnimi temami, delaš v raznolikem okolju, s šefom lahko potuješ po svetu, srečuješ se z uradniki z drugih koncev sveta,« pravi z neprikritim veseljem. Zanj veliko šteje, da je tu mednarodno okolje z množico mladih, kar pravzaprav spominja na kakšno univerzo, ki sodeluje pri izmenjavah študentov. »Takoj ko se predstaviš in poveš ime, sledi vprašanje, v katerem jeziku želiš, da se pogovarjava: v angleščini, francoščini, italijanščini, nemščini,« pravi. »In ker je ogromno starih med trideset in petintrideset let, zlahka sklepaš prijateljstva.« Tudi z delovnim časom je zadovoljen, pravi, ker se odmika od prej omenjenega stereotipa. »Na delo pridem običajno med deveto in pol deseto, ne ravno zgodaj, vem, a običajno ne končam pred osmo. Odvisno je od dneva, in delovni čas lahko prilagajaš sebi. Za povprečnega funkcionarja v EU je delo morda bolj shematično kot v parlamentu,« pravi Toschi, ki, podobno kot drugi pomočniki poslancev, ni plačan po prej omenjenem pravilniku. Poslanci namreč za svojo ekipo dobijo določeno mesečno vsoto (približno 15.000 evrov), ki jo nato porazdelijo, kakor se pač dogovorijo v pogodbah. Tudi za uslužbence v parlamentu je dobro poskrbljeno: »V parlamentu imamo mnogo uslug, ki pomagajo pri vsakdanjemu življenju, zdravstveno službo, supermarket, pošto, tehnično službo za pomoč pri računalniku, službo za pogodbe in davke,« našteva ugodnosti, ki povprečnemu Evropejcu na delovnem mestu niso ravno običajne. Malce se zasmeji, da v skladu s stereotipom seveda pogreša dobro pico in mamo, »vendar je Bruselj le dve uri stran od vseh koncev Evrope, letala letijo pogosto in niso več tako draga. Sicer pa se ne zadržujem veliko v mestu in ob koncih tedna raje potujem naokoli, v London, Pariz, Köln, Amsterdam,« pravi Toschi.Geografska lega mesta je temu posebej naklonjena. Povratna karta za vlak od Bruslja do Londona stane od osemdeset evrov naprej, pot traja dve uri. Poleg tega ima mesto dobre letalske povezave. Veliko je direktnih povezav v tako rekoč vse evropske prestolnice. »Lahko si predstavljate, da mnoge družbe v Bruselj ne bi letele, če bi bil le prestolnica Belgije in tu ne bi bil sedež Evropske unije,« pravi Jan Vandercruysse, tiskovni predstavnik bruseljskega letališča. »Petek je tako zelo natrpan, ker ljudje odhajajo domov. Vse več je tudi novih letalskih povezav. V nekaj letih se je število podvojilo. Zaradi konkurence poceni prevoznikov cena pada tudi pri drugih družbah, ne glede na to, da cena nafte raste,« pravi. Tretji največji dohodek na prebivalca v EUTudi za Slovence je mesto prijazno, pravi Dragan Barbutovski, uradni govorec slovenskega predsedovanja. »Ima svoje čare. Je dovolj veliko, da se lahko skriješ in si anonimen, kar je v Ljubljani težko, po drugi strani pa je dovolj majhno, dovolj je Slovencev, dovolj imaš prijateljev, da imaš neko varnostno mrežo. Je dobra kombinacija enega in drugega.«Poleg geografske umeščenosti mesto ponuja dober standard, kaže statistika. Po lanskih podatkih ima Bruselj tretji največji dohodek na prebivalca v EU, za Luksemburgom in osrednjim Londonom. V veliki meri je tako zaradi evroinštitucij, kar pa pri domačinih ne prinaša nujno zadovoljstva. Cene nepremičnim naraščajo, čeprav v primerjavi s slovenskimi glede na dohodek morda niso tako strašne – za 65 kvadratnih metrov veliko stanovanje v ugledni četrti Uccle je treba odšteti 700 evrov, seveda pa je povpraševanje večje v bližini ustanov. Polovica evrobirokratov je nepremičnino raje kupila, zato se domači srednji razred, ki finančne tekme ne zmore, seli iz mesta, kar povzroča pregovorno prometno gnečo v jutranjih in popoldanski urah, ki jo priložnostni voznik lahko hitro izkusi na lastni koži.»Ljudje z razmeroma visokimi dohodki, kar evrokrati so, in starejši premožni Belgijci, ki si še lahko privoščijo te najemnine, živijo tu. Povprečen Belgijec iz srednjega razreda pa se seli ven,« pravi Barbutovski. Osemdeset tisoč ljudi vsak dan pride v službo v evropsko četrt z drugih koncev. Delajo v dva tisoč tujih podjetjih, ki so tu odprla predstavništva. Vsak deveti zaposleni v mestu z dobrim milijonom prebivalcev dela v službi, ki je nekako povezana z EU, kaže statistika, v katero je vštetih tudi 15.000 lobistov. Obratovalni stroški inštitucij znašajo dve milijardi dolarjev na leto, kar pa mestu po drugi strani nedvomno ni odveč, piše v knjigi Bruselj, prestolnica Evrope Thierryja Demeyja.V prihodnje naj bi evropska četrt dobila novo podobo. Lani je evropski komisar za administrativne zadeve Siim Kallas predstavil načrt arhitekturne obnove, ki pa ta čas že zaostaja za predvidenimi roki. »V četrti je preprosto preveč sivih zgradb,« je bil brutalno odkrit Kallas, ki je program predstavil skupaj z mestnimi oblastmi. Obnova četrti med drugim predvideva gradnjo 110.000 kvadratnih metov novih stanovanjskih površin, 55.000 kvadratnih metrov trgovin, Evropska unija pa bo posodobila 400.000 kvadratnih metrov poslovnih prostorov. Načrtovane so tudi novogradnje zunaj evropske četrti, saj, kot pravi Kallas, »kljub novim objektom že zdaj vemo, da načrti v sami četrti ne bodo dovolj za zadovoljitev potreb evropske komisije v prihodnjih letih«. Ali bo nova arhitektura pripomogla k temu, da bodo v četrt množičneje prihajali tudi turisti, je še vprašanje, vsekakor pa se bodočim evropskim uradnikom ni bati, da bi šlo z njihovim počutjem in prostorsko zmogljivostjo njihovih inštitucij na slabše. Ko bo šel Norman Jardine prihodnjič domov, ga morda čaka nekaj pojasnjevanja.orman Jardine se zasmeje, ko beseda nanese na napornost dela v evropski birokraciji. »Ko grem na Škotsko in govorim z mamo in bratom, mi pravita: 'Saj, evropska komisija, velika mogočna birokratska organizacija z dobrim izobraževalnim sistemom, dobro plačo, nič kaj preveč dela...' Dajte no. Če poznate inštitucijo, kjer se dela več kot v komisiji, mi jo pokažite. Ljudje so na delovnem mestu tudi po šestnajst, osemnajst ur, v vsakem trenutku teče na stotine različnih programov.«