Preprosto: kulturnopoliticni obcutek, da ostaja knjiga slejkoprej eno temeljnih podrocij naše suverenosti, je prehudo poniknil. Zadnje bridko ironicne besede predsednika pisateljskega društva so opozorilo pred prihodnostjo, niti ne pred sedanjostjo, ki je pac zmeraj samo zacetek prihodnosti. –Ni treba klicati na pomagaj medmrezja in elektronike, še manj elektronskih medijev: iz njih se kot zelo izkljucna ponudba ponuja poleg informatizacije globalna uniformizacija, na televiziji predvsem najslabša forma amerikanizacije z naštancano kulturo sodnoprocesnih in podobnih zgodb – kot da je poglavitni problem našega sveta delikvenca. – Knjiga ostaja slejkoprej ena redkih, morda celo edina moznost osebne izbire zivljenskonazornega spraševanja in estetskega dogodka, moznost za intelektualne azilante. Tako kot na zacetku naše kulturne ere spodbuja tudi zdaj, in bo spodbujala še dolgo individualno odgovornost, enkratna, neuniformna, necredna videnja stvari in s tem prenavljanja vsega tistega, cemur bo samozadostnost globalne informacijske druzbe, tako imenovane "velike vasi", cedalje manj kos – to pa je predvsem smiselnostna zbeganost cloveštva. Treba se je samo spomniti telesno, socialno, moralno in duhovno lueticne Evrope ob prelomu 15. v 16. stoletje in histericnega razsula, ki je zavladalo – vse zaradi problematicne osmišljenosti. Takrat sta knjiga in z njo individualizacija odgovornosti rešila Evropo, nas sta celo lansirala kot narod v novo zgodovino. Ni treba ziveti v lahkomišljeni utvari, da je njuna moc doslej prenehala; še manj, da smo kot majhen narod v tovrstnih globalizacijskih dogajanjih odvezani odgovornosti. Nismo je, kot je nismo bili nikoli, niti takrat ne, ko se je zdelo, da bo celotno civilizacijo vzel nacifašisticni vrag.