paranoje« (Said, 1996: 97), smo upravičeno vznemirjeni zaradi psihologiziranja, toda srh nas spreleti ob pomisli, da je za Saida ta »paranoja« konstitutivna za vso evropsko misel. Žal mi, ki živimo na drugi strani kolonialne delitve, načine, ki celotne civilizacije odpravijo kot bolne formacije, še predobro poznamo iz zgodovine samega imperializma. Povrnimo se k trem definicijam, še posebno k srednji, ki orientalizem opredeli kot »način mišljenja, ki temelji na ontološki in epistemološki distinkciji med »Orientom« in (največkrat) »Okcidentom«. Zares, neverjetno je, kako Said neprestano in lagodno govori – ne zgolj v tem stavku, marveč v vsej knjigi – o eni Evropi ali o Zahodu, ki je identična sama s seboj, kot o fiksnem bitju, ki je od nekdaj imelo bistvo in projekt, imaginacijo in voljo; in o »Orientu« kot njenem objektu – tekstualnem, vojaškem in tako naprej. Zahod, ali Evropa, po njegovem proizvaja vednost, Orient je objekt te vednosti. Z drugimi besedami, postavlja stabilni identiteti subjekta in objekta kot tudi ontološko in epistemološko distinkcijo med obema. V katerem smislu potemtakem sam Said ni orientalist – ali je vsaj, kakor ga je označil Sadek al-Azm, »orientalist v povratno smer«?14 Said povsem upravičeno obtožuje »orientalista«, da esencializira Orient, toda njegovo esencializiranje »Zahoda« ni nič manjše. Seveda nam ponuja taisto »Evropo« – poenoteno, samoidentično, transhistorično, tekstualno –, ki jo za nas vedno izvaja tista vrsta literarne kritike, ki svoj pedigre vleče od Aristotela do T. S. Eliota. Da je Evropa, ki se razteza od Aten do Albiona, potvorba novejšega datuma, to so nedavno poudarili številni pisci od Amina do Bernala,15 in da je vsaka pripoved, ki