A ustavimo se še pri povodu uvodnega popisovanja rimskih znamenitosti, pri devetem Bienalu mladih ustvarjalcev Evrope in Sredozemlja. Bienale, ki je v začetku zastopal ustvarjalnost sredozemskih mest, je že pred štirimi leti uradno prišel pod okrilje državnih institucij, sedaj pa lahko zaradi »evropske« usmeritve računa tudi na podporo evropskega parlamenta. Na njem se je v slabem mesecu dni predstavilo okoli tisoč dvesto umetnikov, desetim sredozemskim državam pa se je prvič pridružilo tudi predstavništvo arabskih držav (izvzemši Libijo), pa tudi Albanije, Bosne, Finske, Madžarske in Jugoslavije. Bienale tako sedaj druži petindvajset držav, tudi Alžirijo in Maroko ali Sirijo in Izrael, kar je velik mirovniški dosežek, Sarajevo, ki bo leta 2001 mesto gostitelj, pa je sodelovalo v Rimu z vzorno postavljeno razstavo širšega izbora finalistov natečaja za koncertno dvorano in s svojim kvartirjem, spazio Sarajevo, kjer se je razstavljalo nekaj del sarajevskih umetnikov in plodov v Sarajevu potekajočih artističnih delavnic. Verjetno je v luči pravkar zapisanega povsem brez haska razpravljati, na kaj naj bi se opiral zelo razbohoteni festival, kakšno mornarico ima Madžarska in s kakšno podvrsto mediteranskega temperamenta nam lahko postrežejo Finci, konec koncev pa lahko priznamo, da se je bienale oddaljil od Sredozemlja že, ko se je iz »tipičnih« sredozemskih mest razletel v notranjost držav. Vsak izgovor je seveda dovolj dober, saj gre za manifestacijo, ki naj bi v prvi vrsti pletla vezi med manj od trideset let starimi umetniki in jim omogočila, da se seznanijo z dejavnostjo njihovih vrstnikov, eventualno pa še približala njihovo ustvarjanje na festivalu prisotnim kulturnim menedžerjem in prebivalstvu mest gostiteljev bienala. »V Italiji se o mladini piše predvsem kot o problemu, ne pa o upanju za prihodnost. Mesto reagira počasi, a je kljub vsemu prišlo obiskat Matatoio, ki smo ga naredili iz 1500 ton odpadkov. Prvi teden smo prodali 20 000 vstopnic, kar presega obisk tako lizbonskega kot torinskega bienala. Na bienale prihaja tako mladina kot družine, in če pridejo na umetniško razstavo vsakdanji ljude, to smatram za dober rezultat. Rim je mesto, v katerem je predstavljeno na tisoče let zgodovine, in ki lahko in tudi v resnici živi na račun svoje zgodovine. Z bienalom smo hoteli spremeniti pogled meščanov na mesto, da ni samo prostor, kjer se konzumira zgodovina, temveč tudi središče umetniške produkcije,« je zadovoljen direktor festivala Luca Bergamo. Zaradi tako plemenitih ciljev se lahko prebavi tudi »neproblematičnost« večine na njem predloženih umetnin, ki je pač posledica izostanka vrhovne selekcije, saj je ta prepuščena, kot pravi Jurij Krpan, »mainstreamovskim selekcijam svojih mladinskih centrov, medtem ko smo bili Slovenci vedno malo ostrejši in nastopali z off produkcijo« S pridevnikom mladi se dostikrat ne označuje prevratniških, novatorskih zamisli, temveč le vajeništvo, ki teče po ustaljenih poteh foha in industrije. Kljub vsemu pa bi se bienalu prilegla vsaj strokovna organizacija, na katero smo računali, ko smo izvedeli, da se, za razliko od dosedanjih, ne bo godil križemkraž ogromnega mesta, temveč v posebej prirejenem kompleksu. Matatoio, rimska klavnica, ki leži med Tibero in umetno, iz črepinj v pristanišču razbitih amfor narejeno vzpetino Testaccio, je v začetku stoletja veljala za zadnji krik mesarske tehnike, in lahko si le mislimo, koliko goved, prašičkov in telet je vsak dan zabingljalo s kavljev in se potem po visoko speljanih tirih napotilo v nadaljno predelavo. Po vojni zapuščeni obrat je dolgo sameval, v njem se je nabirala stara šara, vključno s policijskim odlagališčem ukradenih avtomobilov, del pa je zavzel tamkajšnji Centro sociale, skvot, ki je v bivši ogradi za govedo občasno gostil tudi sodobne nomade. Kulturniki Zone Attive, producenti festivala, so v letu dni zares opravili gigantsko delo in iz zapuščenih hal naredili več kot primerno okolje za razstavljanje likovnih del, oblikovanja in video instalacij, tri teatrske in eno filmsko dvorano, osrednji prostor za oddih in polnjenje želodcev, skvoterjem pa v zameno za ogromno dvorišče za prirejanje koncertov ponudili sodelovanje na festivalu (in jim prebarvali z grafiti popacano fasado njihovega poslopja). Vse lepo in prav, vendar pa so se tu šele začele festivalske prigode, ki jih lepo simbolizira veličastna vhodna konstrukcija, na katero so morali, da bi stranke prihajale s prave strani, z roko napisati »VHOD« in jo še zagraditi z ograjo. Po pripovedovanju čelnika slovenske odprave, Jurija Krpana iz galerije Kapelica, ki je na srečo prišel v Rim dovolj zgodaj, da je z delavci postavil slovenske eksponate, so še na slavnostni otvoritvi festivala nekateri artefakti ostali v škatlah za transport, drugim pa se je tudi po tednu dni otepala neprimerna postavitev, banalne tehnične težave in malomarnost za njih zadolženih person. Hrvat Kristijan Kožul, katerega komprimirane otroške lutke je bilo videti tudi na ljubljanskem Breaku 21, je tako moral kar sam poprijeti za čopič in pobeliti neprimerno črno ozadje; Lala Raščić, ki je nameravala na bienalu osvojiti srca obiskovalcev s simboli v škatlicah cigaret iz avtomata, je ostala le pri skicah; deli večplastnih, računalniško obdelanih, strašljivih fotografij Ivone Kočice so bili zloženi, kot da jih avtorica ne bi oštevilčila; nastavljeni računalniki so šele dva dni pred našim odhodom dobili serverja za internetovsko povezavo; videi, ki so bili na ogled v posebnih komorah, so nemalokrat enostavno počivali, saj ni bilo nikogar, ki bi jih prevrtaval, festival pa je vknjižil tudi najmanj en ukradeni cd gramofon in še veliko skrivnostno izginulih artefaktov. In tako naprej - pa smo se pogovarjali le s predstavniki bratske Hrvatske. Ker mu na bienalu niso priskrbeli audio aparatur, je Gian Maria Annovi svoj ambient enostavno zaklenil z žabico in na zid nalepil protestno izjavo. »Ma, e una citta scazzata, to je pač tako zjebano mesto,« bi rekli Rimljani. No. Kljub tovrstnim zapletom je bilo na mladostno pestri in latinsko dekorativni likovni razstavi, ki jo je nazadnje imeti za paradnega konja bienala, videti dovolj zrn, da so upravičila morebitne pleve, ki so padale tja do fotografij iz srednje fotografske, neznosnih lesenih plastik v stilu slovenskih samorastnikov in pejsažev, ki bi lahko služili kot predloga za gobeline. Če omenim le najbolj očitne ugodnosti, bi se za trenutek ustavil pri prijetni naivi vznak položenega, flanelastega prašiča Rite Ferrao, v čigar anusu mirno plava papirnata ladjica, duhovitih vegetarijanskih fotomontažah Francozinje Nik Kern, fotografskem ciklusu rib v vseh mogočih žanrskih prizorih (spomnite se luštnih razglednic z družino ježev) Anne - Catherine Becker, do absurdnosti kičaste telovadne rekvizite, s katerimi je Ines Krasić že nastopila na Breaku, med grafiti in južnoameriškimi freskami kolebajočo blasfemijo Tonija Sancheztena ter pri ludizmu, s katero je prej omenjena Marie Denis luknjala plastenke coca-cole in z njo zapacala zid razstavišča. Slovenci so se, vsaj če je gledati opijski ambient in poslušati znamenito tolkalo Boštjana Drinovca, s ponovnim vznikom Rdečih brigad še kako aktualna dekorativno teroristična platna Žige Kariža in serijo Zajtrk na travi famoznega porno dua Eclipse, iz Rima vrnili ponosno vzdignjene glave. Eclipsarici, posebej tista s špegli, sta nasploh obveljali za izbrani starleti bienala in se od njega poslovili olajšani za par ukradenih fotografij. Drugače pa sta si zadali za nalogo, da za okvir novega cikla ponoči uporabita kar najbolj razvpite rimske umetnine (od česar so ju odvrnili policijski stražniki) in na popoldanski predstavitvi slovenskega korpusa doživeli menda edino cenzuro bienala, ko je pretreseni tehnik prekinil video z njunim masturbatorskim performansom v Kapelici. Nedaleč hale z likovniki so domovali s tehniko indisponirani videasti in instalaterji, pred njihovimi sobanami pa se je kmalu nabralo gajstnim Rimljanom namenjenih opozoril, naj se za božjo voljo ne dotikajo instalacij, saj so pod življenju nevarno napetostjo. To vseeno ni zmotilo staršev Enne Chanton, da se ne bi prekladala po postelji, medtem ko jima iz teles poganjajo rožnati falusi, izmeničnega, organskega napihovanja z riževimi kosmiči napolnjenih posod dua Marmite, vrtenja voluminozne, iz s fluorescenčno barvo obdelanih niti sestavljene ženske silhuete Alessandra Lupija, niti krevljastega, človečnjaškega premikanja luči v prosojnih ovojih Yanna Tomaja. Za razliko od likovnikov univerzalnega jezika, pri katerih bi bilo verjetno treba omeniti zaradi izoliranosti razumljivi zaostanek arabskih protagonistov, in tradicionalno živahnega oddelka z oblikovalci in striparji, pa je gledališka produkcija, vsaj za časa petdnevne štihprobe, kazala neprimerno žalostnejši obraz. Kot kaže, veliko selekcij - vključno s slovensko, znotraj katere se je predstavil Ion Sebastijana Horvata, ki v dveh tretjinah stoji in pade s tudi Hrvatom in Bosancem nerazumljivo slovenščino - sploh ni računalo, da bi si njihove predstave ogledal kdo, ki ne razume jezika. Zaradi staromodnega vztrajanja pri verbalnosti so si zato predstave, tudi baje duhoviti Dialog u paklu sarajevskega gledališča Sartr, ogledovali le insiderji, predstavništvo te ali one države, največ glav pa so seveda vknjižile italijanske skupine. Zaradi neobstoječega skupnega sredozemskega jezika bi bilo vsekakor treba še enkrat premisliti o zasnovi bienala, posebej, kar se tiče gostovanja literatov, med drugimi tudi Nine Kokalj, ki je lahko zbranim Slovencem predstavila le pet minut svojega Milovanja. Čast dosti manj problematičnega plesa in giba pa sta mi, po dokaj diletantski hrvaški, in razvlečeni ter s šibko plesno tehniko oškodovani tunizijski predstavi, rešila korektni, a po novem kmetstvu in »povratku k (zagorskim) koreninam« vonjajoči Liberdance iz Reke ter Lyonski mirovniki in neohipiji cestno teatrske tolpe Zanka, ki so prispevali edinega didžeja festivala. Didžeja ali več kot obrobne elektronike ni bilo videti niti na ogromnem, za zaključni koncert Alanis Morissette pripravljenem odru, na katerem so, včasih tudi ubogi desetini poslušalstva, godli ansambli, ki ovekovečajo najbolj dolgočasno, med popevkarstvom in džezovskimi ali folklorističnimi floskulami gnijočo predstavo o pohlevni in neboleči muziki. V izostanku vsaj približno verodostojnih rokerjev - da o eksperimentalistih, pankerjih, nojzerjih ali metalcih sploh ne govorimo - so mi tako, poleg povzemanja Ekaterine in drugih jugorokerjev Sarajevčana Adija Lukovca in njegovih Ornamentov, ustregli edinole notranjski artrokerski posebneži Žoambo Žoet Workestrao, ki so polurni nastop pričeli z vzporejanjem italijanske in slovenske duševnosti in z zemljevidom Rima na eni izmed glav. Žoambo, katerih udeležbo sem zakrivil sam v vlogi selektorja, so se tudi izkazali s takojšnjim bratenjem s skvoterskimi aktivisti iz soseske in na odru Centra sociale že prej uprizorili priložnostni koncert. Pri skvoterjih, ki so v bližnji, z rdečo zastavo kriti stražarnici postavili dovolj intrigantno razstavo kolektiva Vernice, pa se je v teh petih dnevih pripetila tudi edina omembe vredna veselica bienala, festival osmih reggae sound sistemov, ki so s pomočjo maroškega hašiša (približno gram: 10 000 lir) in plesalcev bobneli tja do četrte ure zjutraj. Ker je bila živa muzika, čeprav oddaljena le minuto hoda, zvočno in prostorsko odrezana od glavnega prizorišča, kjer se je vrtel le ogabni MTV spored in so lajnali dixieland ansambli, je ob dveh, ko se izteče delovni čas redarjev - niti pod razno ne nateguj delovnega časa Rimljanov! - redno padel v vodo tudi pomožni zastavek bienala, družabnost in komunikacija. Zaradi prenasičenosti lahko prenesemo, da se prekrivajo gledališke predstave in muzika, recimo, da lahko prenesemo, da se prekrivajo tudi gledališke predstave med sabo, da gledalci med predstavo begajo not in ven iz dvorane, da se namesto veličastne modne revije konceptu selektorja v čast postavi vrsta v bele modele desetih kreatorjev oblečenih lutk, da ni na festivalu ne duha ne sluha o obljubljenih korifejah, Petru Gabrielu in Dariu Foju, da zmanjka bonov za hrano in da sedi Oliver Marčeta sam v kinodvorani. Pri muziki in čagi in ponočevanju pa je potrpljenja konec. Ha! Morda pa se utegnejo vremena zjasniti že v Sarajevu, saj je po besedah direktorja Sarajevske zime in novega predsednika komiteja bienala Besima Spahića prišlo do odločitve, da se razen francoskega in angleškega jezika, ki sta veljala za uradna jezika, vsi jeziki smatrajo za uradne jezike bienala, medtem ko so francoščina, angleščina in arabščina delovni jeziki. »Ta odločitev pomeni, da se bo recimo slovenščina prevajala, ko bodo Slovenci tako hoteli, obenem pa smo s tem premostili velik prepad, ki zija med Evropo in velikim številom arabskih dežel,« pravi Spahić in obljublja, da bo sarajevski bienale v dolžini dvanajstih kilometrov potekal ob reki Miljacki, iz obale pa bodo izruvali trideset kamnitih blokov in dali vsaki deželi svojega, da iz njega naredi video zid, instalacijo, slike, da naredi nekaj trajnega, mestno intervencijo ali skulpturo, ki bo ostala v trajni lasti Sarajeva. »To je v bistvu performans,« ceni Spahić, »Zakaj bi sprejeli na tisoče ljudi, da bi pri nas le spali, si naredili sendviče in odšli ven? Vztrajali bomo tudi pri novostih, prvih izvedbah in posebej izdelanih umetninah, ki jih bomo koproducirali z vsakim umetnikom ali institucijo,«