je razširil na Niš z okolico in na nekatera območja Makedonije. Naziv Dečanski je dobil zato, ker je zgradil najbolj monumentalen srbski srednjeveški samostan – Visoke Dečane v Metohiji. Srednjeveška Srbija je imela v tedanji Evropi v političnem, kulturnem in gospodarskem smislu ugledno mesto. Vrhunec v razvoju je dosegla v sredini 14. stoletja, ko ji je vladal car Štefan Dušan, znan po Dušanovem zakoniku, enem izmed najpomembnejših ustavnopravnih del tistega časa. O visoki ravni razvoja pričajo tudi freske in arhitektura srednjeveških srbskih samostanov. Za carjem Dušanom, ki je na račun Bizanca za enkrat povečal teritorij srbske države, je prevzel carsko žezlo zadnji pomembnejši Nemanjić, njegov sin Uroš, vendar sodi njegovo vladanje že v obdobje pohodov Turkov, ko so najprej osvojili Bizanc, nato postopoma Balkan in resno ogrozili Evropo. Neizpodbitno zgodovinsko dejstvo je, da so bili Srbi homogeno naseljeni na širokem območju Kosova in Metohije (ozemlja severozahodno–severno in severovzhodno od linije Skadarsko jezero–Komovi–Prokletije–Šara) najmanj od zgod