Skoraj neverjetno je, da se po dvajsetih letih demokracije in kapitalizma po cunje še vedno vozimo v Italijo oziroma da vsak, kdor je pameten in ima to možnost, obleke kupuje v tujini. Slabo ponudbo na majhnem trgu, kjer cela Slovenija pokupi manj levisk kot jih uspe prodat kakšna večja londonska trgovina, še nekako razumem. Razumem tudi visoke cene, saj distributerji oziroma trgovci naročajo razmeroma majhne količine blaga, zato so rabati seveda bistveno nižji. Ne razumem pa, kako so mi v manj kot dveh letih, rekel bi, da v letu in pol, razpadle že druge kavbojke Hugo Boss, ki so me koštale neverjetnih 120 evrov! Tega denarja ne bi dal nikoli, če ne bi bila ponudba pri nas tako bedna, da mi kavbojke ali lezejo v rit ali so mi preširoke ali so pa zmahane kot da v njih že nekaj let štiham vrt in popravljam motorno kosilnico. Ampak zdaj imam tega sranja počasi dovolj in ko mi bojo v Emporiumu spet z žalostnimi facami razlagali, da je to nekaj neverjetnega in klicali šefa, ki ga seveda ni, bom enostavno znorel in takoj zahteval vračilo denarja. Namreč, ljudje počasi sumijo, da nam lumpi za velike denarje prodajajo škart robo, ponaredke, ki jih otroci nekje v Indiji šivajo za dolar na dan in ki jih lahko na carigrajskem bazarju kupim za 10 evrov in ob barantanju spijem še jabolčni čaj in potegnem nekaj dimov iz šiše. S to razliko, da imam doma pač boljši občutek, ker mi isto sranje zapakirajo v rdečo vrečko in potem upam, da bom pred stanovanjem srečal sosedo. Ker ko imaš te hlače enkrat gor, itak živ krst ne ve, kakšen frajer si, kar tako hvalit se pa tudi ne moreš, ker bi izpadel bebec.