Poljska je v Vzhodni Evropi prva stopila na pot demokratizacije, a žal prva začutila tudi zobe gospodarske krize. Nova oblast je konec osemdesetih v roke prejela najbolj zadolženo in najbolj uničeno gospodarstvo, ki je v tem zaostajalo za vsemi sosedi s tedanjim sovjetskim vred. Izbire med postopnimi reformami in šok terapijo ni bilo, ostala je le ta zadnja - bistveno bolj boleča metoda. Kratkoročne posledice so bile pričakovane. Vrste čakajočih in deficit, ki je tedaj razjedal Poljsko, so bili medijska atrakcija za kraljestvo potrošništva na Zahodu. Obubožani inženirji, fiziki in učitelji, ki so se učili turških veščin barantanja na carigrajskih bazarjih in poceni nakupljeno nato preprodajali po predmestjih premožnejših evropskih mest, pa so dodatno slabšali že tako slabo sliko o Poljski. Resnici na ljubo, obtoževani so bili precej po krivem. Množičnost tega pojava je poleg revščine namreč kazala tudi na podjetnost in samoiniciativnost Poljakov, kar je bil temelj za uspešen prehod v tržno gospodarstvo. Tudi zaradi njiju so šli odtlej gospodarski kazalci na Poljskem tako zelo navzgor.