Nastanek tega oglasa kaže vse dileme, ki se porajajo v oglaševalskem procesu. Pri oglaševalcu menda niso bili ravno navdušeni, ko so prebrali scenarij. A k (ne)sreči so lahko izbirali in odločili so se za neki drug predlog komične oglase s psihiatrom, ki zdravi nezadovoljne zaposlene. Čez teden dni so si premislili, saj so se zbali, da bo vpeljava psihiatra pomenila, da imajo svojo ciljno skupino za noro. Težava je bila v tem, da so imeli za nastanek oglasa samo še mesec dni časa (zavrteli so ga na finalu ameriškega nogometa 1999). Odločili so se za drug scenarij. Oglas je postal uspešen, ljudje so o njem govorili, postal je manifest nezadovoljnih delavcev korporativne Amerike, obisk na spletni strani se je v naslednjih dneh povečal za 300 odstotkov, povprečje pa se je leta 1999 dvignilo z 1,5 na 2,5 milijona na mesec. Obisk je postal trikrat večji kot pri največjem konkurentu Hotjobs, ki je tudi oglaševal v istem terminu (Super Bowl). Američanov prav nič ne moti, da je zmagovalni oglas po konceptu, fotografiji in glasbi presenetljivo podoben tistemu za britanski časopis Independant, ki je lani zmagal v Cannesu (Litanija Don't) in potem še na nekaterih drugih festivalih. Pravzaprav se ne ve, kdo je bil prej, saj je bil Ko bom velik objavljen pol leta pred canneskim festivalom. Primerjavo lahko torej vzamemo samo kot dokaz, da so Američani pri nagrajevanju tokrat pač sledili canneski žiriji.