Tako so številna ugledna imena marsikatera je inavguriral prav canneski festival postregla s povprečnimi filmi, da ne govorimo tudi o kar spodletelih projektih. To je posledica dolge vladavine glavnega selektorja Gillesa Jacoba, ki z letošnjim letom odhaja, saj je bil pri vsakoletnem novem programiranju primoran upoštevati prispevke nekaterih canneskih avtorjev v prejšnjih letih in se tako podrejati starim povezavam oziroma kupčijam iz preteklosti. Sem prav gotovo sodi James Ivory, ki je ponovno ekraniziral literarno predlogo Henryja Jamesa in tako s filmom The Golden Bowl (Zlata posoda) skušal še enkrat spregovoriti o dvojnosti puritanske morale, o kupljivosti propadajoče aristokracije, o želji po prestižnih naslovih anonimnih kapitalističnih veljakov in ne nazadnje o novih kompromisih, ki se bodo sklepali med etiko in emocionalno držo ter denarjem in medijsko slavo v času modernega industrijskega buma. In prav Uma Thurman kot osrednji lik filma bo tista ženska iz začetka dvajsetega stoletja, ki bo svojo emocionalno in socialno brezkompromisnost ter neodvisnost prodala statusnim, razrednim in materialnim vrednotam. Zlata posoda še zdaleč ni tista stilistično domišljena in igralsko uigrana ivoryjevska reprezentacija emocionalne maškarade in socialnih prefiguracij z začetka evropske moderne družbe, še manj pa kakšno viscontijevsko videnje dekadentnega izumiranja aristokracije in kompromitirajočega vpisovanja nove vladajoče elite na socialnopolitično sceno.