Mitja Rotovnik je v minulih desetletjih enostavno postal sinonim za Cankarjev dom. Ne le, da se je pet let gnal pri gradnji tega največjega kulturnega zavoda v državi, ampak je bil tudi njegov prvi in za zdaj zadnji direktor – ministrstvo ga je pravkar potrdilo še za en petletni mandat. Kaj ta neverjetna vitalnost in upornost pomeni njemu in kaj za Cankarjev dom? Kakšni so izzivi velikih sistemov in kakšne pasti naše kulturne politike?Kriza je. Jo čutite tudi vi?Vsekakor. Ne pri obisku, ta nam še ni padel, ker ima Ljubljana svoje železno občinstvo, ki ga morda kriza manj prizadene, a težava je s sponzorji, ti vse bolj varčujejo, enako tudi država.Ali to pomeni, da imate manjši proračun kot lani?Programski denar je ostal enak, skoraj povsem pa so porezali investicije. Naš načrt je bil, da po obnovi kluba in drugega preddverja, ki je izredno pomembno prispevala k naši kakovosti, nadaljujemo obnovo velike sprejemne dvorane in prvega preddverja, zelo »utrujeni« sta Gallusova in Linhartova dvorana, predvsem stoli in ohlajevalne naprave; te so stare trideset let in s hrupom že motijo koncerte. Ko smo gradili klub, smo pridobili še en prostor med nadstropjema, skoraj tako velik kot klub, ki bi bil, če bi ga uredili, zelo primeren za vadbo ali kaj drugega, zdaj pa je neuporaben. Če torej nočemo, da se tudi ta hiša spremeni v Opero ali Dramo, kjer so z obnovo čakali tako dolgo, da se vse sesuva, je treba ukrepati. Težava je tudi v tem, da so z Virantovo plačno reformo popravili plače in dodatke, denarja za realizacijo pa ni. Tako sem z ministrstva za kulturo dobil najbolj smešen dopis v življenju: da, imate prav, razumemo vas, a denarja nimamo. Moram reči, da sem Viranta prej cenil, a to reformo je povsem zavozil. Omenili ste Klub CD, toda zakaj Klub ni klub, zakaj ni odprt tudi, ko v njem ni programa, zakaj CD zunaj programov ne živi kot točka srečevanja?Problem je denar, klub moramo prodajati, to pa pomeni, da ga zasedamo z zelo različnimi, tudi »kongresnimi« programi, katerih večina je zaprtega tipa. Z gostinsko dejavnostjo bomo sicer skušali doseči večjo odprtost, predvsem poleti, a tu vam moram povedati nekaj žalostnega: pet minut po predstavah ni v klubu nikogar več. Ne vem, ali je to vprašanje denarja ali kulturnih navad Slovencev, tudi v Gallusovi dvorani ljudje niti aplavza ne počakajo do konca in že hitijo ven, raje stojijo v vrsti za plašč, kot da bi še malo poklepetali pri bifeju. Tudi kolegi iz Maxima se pritožujejo, da je celo po zlatem abonmaju, ki ima vendar premožnejše občinstvo, rezervirana ena, največ dve mizi za večerjo. Izjema je bil letošnji jazz festival, ki je bil zelo živahen, in je bil klub res tudi točka srečevanja; očitno gre za drugačno, bolj urbano občinstvo.Gospod Rotovnik, pravkar ste bili znova, za še en mandat, potrjeni za direktorja Cankarjevega doma, 27 let ste že tukaj…… plus pet let gradnje!Točno. Kaj to pomeni? Da imamo CD-monarhijo?(Smeh.) Ne, to pomeni, da imamo enega dobrega direktorja!Ampak to so govorili tudi v prejšnji državi, ko so ljudje viseli na svojih položajih, ker so bili »dobri«! Kaj pa vem, kaj naj rečem… Veste, moj glavni navijač ni politika, ampak kolektiv. Očitno so se navadili name, saj so me prav sodelavci prosili, naj še enkrat kandidiram. In sem. In sem bil tudi potrjen.Oprostite, to mi zveni kot tiste poročene žene, ki v zakonu vztrajajo iz navade, pa četudi je slab… Je za največji kulturni zavod v državi dobro, da si zaposleni sploh več ne morejo zamisliti spremembe? In ne le zaposleni, tudi politika ne, ki vas vedno znova, ne glede na usmerjenost, potrdi?Vse je odvisno od tega, ali človek ima izzive ali ne: potem ko se je zgodba z mojo kandidaturo za ministra končala, sem ugotovil, da je v meni še dovolj energije in zamisli, da delam še en mandat.Kaj menite o podaljšanju delovne dobe, ki se nam obeta, z ozirom na to, da ste si jo vi podaljšali kar sami, saj ste že izpolnjevali pogoje za upokojitev, ob koncu tega mandata pa boste imeli čez sedemdeset let? In kaj si mislite o tem, da se starejše ljudi, tudi če so še zelo pri močeh, po upokojitvi povsem odrine, namesto da bi še naprej po svojih močeh participirali na svojih področjih?Mislim, da je treba vitalnim ljudem, ki si še želijo delati, omogočiti, da delajo naprej, dokler pač izkazujejo rezultate, o tem ni nobenega dvoma. Tisto, kar bi vas moralo skrbeti, je dejstvo, da so bili drugi kandidati neustrezni.No, vsekakor se strinjam z vami, da nam primanjkuje kulturnih menedžerjev, v primeru CD pa seveda takšnih, ki imajo tudi izkušnje z velikimi sistemi.Problema sta vsaj dva. Res smo sila, sila tanki z menedžmentom, in to iz preprostega razloga, šolanje pri nas je neurejeno. Na drugi strani je ključni problem to, da se pri modernizaciji javnega sektorja stvari nikamor ne premaknejo. Mislim, da bi bilo treba narediti konec temu prevladujočemu modelu, v katerem vodijo javne zavode umetniki, kustosi itn. Umetniško vodenje je treba razmejiti od poslovanja javnih zavodov.Toda to delitev smo že imeli, a je pred leti na ministrstvu za kulturo prevladalo mnenje, da naj se ti dve funkciji združita.No, jaz sem prepričan, da je »one man« vodenje javnih zavodov postalo popolna zavora, ker se je večinoma pokazalo, da oseba, ki združuje obe plati, ne izpolnjuje v zadostni meri svojih nalog, predvsem tistih, ki jih določa teorija kulturnega menedžmenta. Še tako dober umetniški vodja zaradi menedžerskega neznanja zavod postopoma pripelje v finančno krizo. Ta umetniška plat je pri nas po mojem premočna, da bi ob sebi tolerirala menedžersko logiko.No, dobro znane so nam tudi nevarnosti prevlade menedžerske nad umetniško logiko: komercializacija programa, manj denarja za raziskovalne projekte…Mislim, da je bila tista reforma, ki jo omenjate, bolje zamišljena, a ni bila izvedena. Sam se zavzemam za pregledni dualizem med menedžerskim in umetniškim vodenjem, seveda pa ne v vseh primerih, v manjših ustanovah bi bilo to seveda nesmiselno, zato je treba to reševati od primera do primera.Toda v CD ta dualizem ni enakopraven, saj ste vi nadrejeni področnim umetniškim vodjem, tukaj ne gre za enakovredne pozicije. Slišati je očitek, da je program CD šibkejši zaradi vaše moči, da nič več ne ponuja velikih projektov, pomembnih odkritij, finančno tveganih projektov, ampak predvsem mainstream. Popolnoma napačno! In to iz preprostega razloga: model umetniškega vodenja v tej hiši je naravnost idealen. Lahko vprašate vsakega posebej!Vprašala sem tiste, ki so CD zapustili, in imeli so pripombe na način in delitev dela. Nemogoče! Kdo vam je to povedal? Model, po katerem jaz koordiniram šest programskih vodij, je veliko boljši od prejšnjega, ko smo imeli enega umetniškega vodjo, ki je imel pod seboj področne producente. In ni res, da imamo šibkejši program, vseskozi smo imeli velika in nova imena, Fabra, Castellucija... Res pa je, da ste se vsi skupaj malo razvadili, zdaj ob velikih imenih ne pridre več vsa Ljubljana, kot je nekoč, zdaj to ni več Dogodek, kot je bil včasih, ko smo te stvari prvič videli. Res pa je, da se je CD tako profiliral, da je nastala neka železna shema, vsi ti abonmaji, cikli, festivali, redne vsakoletne prireditve, torkovi večeri, koprodukcije, vse to je postalo ključna vrednota tega mesta, a ne pušča veliko prostora za novosti. Ob tem pa trčimo še na probleme z našimi zunanjimi partnerji, s katerimi smo zavezani sodelovati, na primer z Opero, kjer je direktorski položaj zavzel človek, ki ne umetniško ne poslovno ne obvladuje svoje lastne hiše in se pred nami zapira; tako seveda imamo probleme. Za časa direktorovanja Boruta Smrekarja je imela Opera svoj zvezdni trenutek, potem so ga odstavili in je šlo vse navzdol.Toda zrušili so ga sodelavci, ne ministrstvo.A ministrstvo tej revoluciji ne bi smelo ugoditi. Saj vemo, kdo jo je vodil: predsednik sindikata. In kaj se je zgodilo potem? On je postal direktor! To je sramota. Ministrstvo pač ves čas niha med vmešavanjem in nevmešavanjem, oboje je lahko sporno. Da, in to se dobro vidi tudi pri nekem drugem problemu: še vedno se dogaja, da direktor ali umetniški vodja enega gledališča režira v drugem gledališču, isto velja za stalno zaposlene režiserje, ki za honorar režirajo v drugih gledališčih, namesto da bi se tja prenesel del njihove plače iz matičnega gledališča. In isto velja za dramaturge. Tudi profesorji na AGRFT bi smeli režirati le toliko, da ne bi trpel šolski program, ne pa da jih po tri mesece ni. Medtem pa se igralci najvišjega ranga udinjajo v reklamah, v komercialnih gledališčih… V Franciji sme igralec, ki je zaposlen v nacionalnem gledališču, igrati le znotraj mreže nacionalnih gledališč, nikakor pa ne v kakšnih teve burkah, ki znižujejo ugled ustanovi, ki ga zaposluje. Točno to hočem povedati. Posledica te vsesplošne hiperprodukcije, kjer norme niso jasno določene, je padec kakovosti. In potem je tu še četica redno zaposlenih igralcev, pevcev, plesalcev, ki so premalo zasedeni, ki v sezoni niti enkrat ne stopijo na oder, zato bi jim bilo treba poiskati pač druga dela, morda v kulturnovzgojnem programu, na področju promocije in podobno, ne pa da za kulisami čakajo na pokoj. To je nedopustno in krivično do tistih, ki so prezasedeni. In za to ne krivim teh umetnikov, ampak vodstva, ki ne znajo prerazporediti kadrov ali pa vodijo zgrešeno politiko zaposlovanja. Da pa ne bova kritična le do gledališkega sektorja, ki je v resnici še med najbolj transparentnimi navsezadnje vidimo, kdo je na odru – po drugih, manj izpostavljenih zavodih verjetno po kotih sedi še veliko več ljudi…Prav imate, marsikje so še rezerve, a tega v resnici nihče natančno ne more oceniti, če te ocene ne podajo sami direktorji zavodov. In ta novi Virantov plačilni sistem je to situacijo še bolj zabetoniral, v smislu plač in delovnih odnosov. Poskusiva na stvar pogledati še z drugega zornega kota: svobodnjakov je na področju kulture verjetno največ, prekarnega dela verjetno tudi. Plače v kulturi so še vedno, ker reforma ni zaživela, povprečno najnižje. Zakaj bi torej ravno ta segment še bolj rinili v negotova pogodbena razmerja, še posebno ker jih ne bi blažili nikakršni ukrepi za čas brezposelnosti?Zdaj pa jaz vas vprašam: a je to težko narediti? Ali bi ti ukrepi državo stali več ali manj kot redne zaposlitve? Ena od možnih izpeljav te modernizacije je na primer ta, da tisti, ki so angažirani za določen čas, dobijo za čas dela dvakrat večje prihodke kot oni, ki so redno zaposleni. Seveda so še drugačni modeli, ko imaš v času nezaposlenosti pokrite vsaj elementarne stroške, ko znova začneš delati, pa jih spet plačuješ sam.Toda ravno ta francoski model je pokazal, da država te oblike pomoči lažje ukine kot pravice iz redne zaposlitve. Spomnite se stavke francoskih kulturnih delavcev pred leti, ki so ogrozile canneski in zaprle avignonski festival. Dosegli niso nič! Redna zaposlitev je še vedno edini, pa četudi vse bolj negotovi socialni branik zoper ekonomske pritiske. Seveda se moram z vami strinjati, toda če se nič ne premakne, je krog sklenjen in smo, kjer smo. Treba je torej najti modele, ki bodo izboljšali stanje, ne da bi na drugi strani naredili škodo. Ne smete pozabiti, da se je zelo veliko mladih umetnikov iz bogatih družin šolalo na najboljših umetniških akademijah po svetu, in ti čakajo pred zaprtimi vrati. Tudi njim je treba dati priložnost, ta prostor je treba prevetriti. Bi se, če bi bili minister, take reforme lotili?Seveda bi se, to stvar je treba urediti in zato upam, da jo bodo drugi: če se vrneva v obdobje, ko je bil minister Školč, Majda Širca pa državna sekretarka, takrat so to začeli, imeli smo že tiste mednarodne posvete, a niso šli do konca; in zdaj je čas, da to izpeljejo. Seveda imajo veliko zelo težkih nalog, Opera je že en tak ogromen problem, ki ga bo zelo težko rešiti, a reforma je nujna. Kot sami ugotavljate, največji problem pogosto niso umetniki, ampak tisti v upravnem delu, ki pa so tam »za zmeraj«, ne glede na njihovo kakovost. Menedžment je nekaj, kar je v delovnem razmerju po neki drugi logiki kot umetnik, menedžment se mora sam v sebi čistiti.A se ne! Kako bi tudi se, ko pa ima socialno varnost in zakonodajo, ki zagotavlja denar za plače, ne pa za programe?Če mislite na Cankarjev dom…… ne, nisem mislila vas.… potem vam moram povedati, da ima Cankarjev dom najboljši menedžment v tej državi. Tega ne more nihče zanikati. Tu smo vzgojili že toliko kadrov, nekaj jih je zdaj v drugih ustanovah, nekaj na ministrstvu. A svojega naslednika si niste vzgojili, tistega, ki bi, po aristotelovsko, prekosil učitelja in bi vi zadnje obdobje delali pod njim. Zelo odkrito vam bom povedal, jaz sem naslednika vzgojil, sedi tamle, za sosednjimi vrati. Gospa Jana Kramberger. Najboljša kulturna menedžerka v Sloveniji. Če bi šel jaz za ministra, bi ona kandidirala za direktorico CD, ko se je to obrnilo, pa sva sklenila, da še enkrat kandidiram jaz. Od jeseni naprej bomo sistematično urili štiri ali pet ljudi za možne kandidate ob novem razpisu, tako da jih bomo mi predlagali politiki, ne ona nam.Zakaj je pravzaprav vaše ministrovanje propadlo? Navsezadnje ste bili javno znani kandidat predsednika vlade Boruta Pahorja. Je dostojno vse do zadnjega takole opletati z imeni, se tega ne da narediti malo bolj diskretno?Res je, bil sem Pahorjev kandidat, Majda Širca pa Golobičeva. In zmagal je argument ženske kvote. Ker jaz vsekakor podpiram vstop žensk na najvišje odločevalne položaje, celotna moja ekipa so ženske, in so bolj delavne od moških, na to enostavno ne morem imeti pripomb. Sicer pa se mi je to zgodilo že drugič, prvič sem bil Pahorjev kandidat v času vlade Janeza Drnovška, ki je ravno tako zahteval žensko in je nato položaj prevzela Rihterjeva. Zakaj je ravno kulturni resor tako primeren za ženske? Ker je tako nepomemben?Ne vem, morda zato, ker je lažje najti primerno osebo. In tako je Pahor dve uri pred razglasitvijo mojo kandidaturo umaknil. Je pa res, kar pravite, da sem bil s tem v precej neprijetnem položaju in bi si želel malo drugačnega ravnanja.Med drugim bi se tudi vaša sedanja potrditev za direktorja lahko razumela kot nekakšna oddolžitev. A kot pravim, ni bila. Izbrali so me, ker ni bilo boljših protikandidatov, očitno se niso prijavili ljudje z zadostnimi kompetencami. In že tako imajo na ministrstvu celo vrsto kadrovskih težav.Tudi vi imate težave z novim programskim vodjem za gledališče in ples, mar ne?Res je, imeli smo že dva razpisa, a ni bilo ustreznega kandidata, tako da ga še iščemo.Kaj pa se je zgodilo z inštitucijo rezidenčnih umetnikov?Ukinili smo jo, ker smo presodili, da ni več smiselna. Tudi z nevladnimi organizacijami, s katerimi sodelujemo, smo prišli, do koder smo lahko prišli. Sodelujemo s tistimi, ki se prijavijo na naš razpis in so izbrani, zanje sta namenjeni dvorana Duše Počkaj in občasno Linhartova dvorana, letos je na vrsti Matjaž Farič, lani je bil Iztok Kovač, drugo leto bo Branko Potočan, toda položaj je tak: te umetnike financirata ministrstvo in mesto, mi pa naredimo, kar je še treba narediti, damo jim popolno tehnično podporo, marketing. Rezidenčni umetnik je bil le eden, Farič, to je uvedel tedanji minister Školč, ki ga je tudi financiral, a le dve leti, tretje leto je denarja zmanjkalo. Odtlej ni bilo ne na ministrstvu ne na mestu več interesa za novega, jaz pa ga brez podpore ne morem vzeti, ker tega ni v strategiji. Za vas bi lahko rekli, da ste iz kluba old boys, četudi ste, kot vemo, v nekem drugem klubu, v Krogu rahlo načetih. Ste bogati, tako kot nekaj vaših vrstnikov iz socialističnih časov, ki so tako spretno zakorakali v tranzicijo? Kje so sploh pridobili ta znanja za ravnanje v kapitalizmu?(Smeh.) Ne, nisem bogat, v kulturi ni bogatih, vsaj pri nas ne, spomnite se plačilne liste direktorjev, kjer se je videlo, da ima vsak direktorček s tremi zaposlenimi višjo plačo kot jaz! Kar pa zadeva old boyse, veste, tranzicija se je na neki način začela že v 80. letih, že takrat so naši gospodarstveniki, ki so sodelovali z zahodom, dobro vedeli, kako tam stvari delujejo, in so v igro kapitalizma, bitke za profit, borznih manipulacij, delniških vibracij vstopili pripravljeni.A naj torej nanje naslovim očitek, da so pozabili na vzgojo svojih naslednikov, ki so dejansko le še pobesneli dobičkarji?Absolutno so stavili na napačne ljudi, to je več kot očitno. Napaka je bila tudi v tem, da so za direktorje gospodarskih sistemov nastavljali politike.Mislite Bavčarja?Tudi. In na druge. Vsak razvoj poklica temelji na nekih razvojnih stopnicah, ki jih ni mogoče preskakovati, če hočeš biti v tem, kar počneš, dober. Vi ste na primer že pri petnajstih v Črnučah igrali v Wilderjevi igri, do konca predstave pa je zdržalo le pet gledalcev…(Smeh.) … da, in še zdaj sem prepričan, da je treba na nekem področju vztrajati, če hočeš res dobro delati. To vedo povsod po svetu, v ZDA, na Japonskem, resnih poklicev se ni mogoče priučiti takole mimogrede, potrebna je postopna rast in po njej lahko ugotovimo, koliko si sposoben, kje si se ustavil in se nehal razvijati. Toda to je globalni in slovenski trend, da naj bi bili ljudje sposobni menjavati področja, poklice, ekonomisti, še posebno tisti z dosmrtnimi položaji, nam nenehno ponavljajo mantro o potrebi po fleksibilnosti…Jaz sem absoluten nasprotnik tega trenda! Poglejva vaš poklic, zame je novinar v kulturi, ki nima backgrounda, vednosti o umetniških ali estetskih področjih, nepojmljiv! K meni medijske hiše pošiljajo punčke, ki nič ne vedo in me sprašujejo o stvareh, o katerih se jim ne sanja. Niti se ne pripravijo, si ne preberejo nekaj reči, samo po vrhu pobirajo kakšne informacije, in ne veš, ali bi sploh govoril z njimi ali jih poslal nazaj v šolo. Potem nekaj spackajo, brez repa in glave. Jaz sem vsaj od leta 1968, od urednikovanja Problemov naprej, nenehno v kulturi, in le tako človek res lahko nekaj ve. Ne pa da, tako kot danes, enkrat direktoruješ v industriji, drugič v javnem zavodu… Omenili ste Probleme, pri katerih ste odigrali kar pomembno demokratizacijsko vlogo, a si niste nikoli pripenjali značk za tedanje zasluge.Tega ne pisati, povem pa vam: bil sem mlad, neumen in zagnan. Družil sem s perspektivaši, hodili smo na Korčulo na znamenite razprave, veliko sva se družila s Kermavnerjem…… ki je o vas celo pisal eseje… (smeh) … jaz pa sem na poroki Tineta in Spomenke Hribar šofiral! Skratka, zdelo se mi je grozno, da tako pametni ljudje nimajo svoje revije. Kaj sem naredil, in to s Kučanovo pomočjo, ki je bil takrat predsednik mladine? Ukinili smo t.i. rdeče Probleme (imeli so rdeče platnice), v katerih so bili Kavčič, Dokler in drugi, in notri pripeljali to celotno perspektivaško garnituro, prej omenjene, pa Urbančiča, Šalamuna, Rožanca... Tako smo prelomili z »rdečimi« Problemi in začeli izdajati revijo za mišljenje in pesništvo. Ko so nastale težave, so me vzeli v bran, in potem smo naredili znameniti Katalog, pa Šalamunov Almanah, stari so odgovorili z »Demokracija da, razkroj ne!« lep cirkus je bil. Ko sem kasneje prišel na SZDL, kjer sem bil šef za kulturo, pa je spet priletela pobuda za Novo revijo. Naredili smo jo, a ni bilo lahko, res ne, sreča je bila, da je bil moj šef Mitja Ribičič, ki je v tistem času postal najbolj progresiven politik, saj veste, »s knjigo nad knjigo«, in mu je bila ideja simpatična. Ko pa so njega nahrulili na predsedstvu, je on mene.Nekateri vaši takratni kolegi so se po osamosvojitvi posvetili tudi veri. Vas je to presenetilo, ali pa je bilo to že ves čas med vami navzoče?Mene je popolnoma presenetilo, prej nikoli nisem slišal, da so verni. Še posebno sem bil žalosten, ko sem videl, da se je to navezalo na konservativno politiko. Nekateri so šli tudi v politiko. Je bil ta prestop v demokratično politiko težji kot v kapitalistično ureditev?Morda, a če si vztrajal, si se priučil.Dimitrij Rupel se na primer ni nič naučil, še vedno se obnaša kot despotski politkomisar, demokracija mu je še vedno tuja.Kaj naj rečem o Ruplu? Bila sva velika sodelavca, veliko sva skupaj naredila, potem je šel v politiko in potem me je obtožil, da sem jaz v Cankarjevem domu organiziral protinatovske demonstracije! In to proti njemu osebno! Ko smo prišli iz dvorane, v kateri je bila proslava ob dnevu upora, Rupel, Potočnikova in jaz, in je zagledal demonstrante s transparentom, je začel vpiti name, da sem mu to jaz zakuhal, da mu bom še drago plačal. Si predstavljate? Zunanji minister, ki vpije, da je direktor CD, ki je od države plačan, organiziral v lastni hiši demonstracije? No, pravzaprav sva se razšla že prej, ko je kot župan Ljubljane zavozil Evropski mesec kulture. Ko ste ravno omenili EMK, kaj pa EPK, Evropska prestolnica kulture, menite, da bi jo morala dobiti Ljubljana?Jaz mislim, da bi jo morali dobiti, a je bilo tako, da sem v komisiji pogorel na celi črti, skupaj s Francom Bianchinijem, in to tako, da sva se samo gledala, kaj se dogaja. Mašina je odločila in zdaj bo to naredil Maribor. Ne smem pasti v skušnjavo in Mariborčanom privoščiti fiaska, upam na najboljše. Še več, zavzel se bom za sodelovanje Cankarjevega doma v projektu, tako da bi od tega nekaj imela tudi Ljubljana. Za konec pa ste tudi tajnik prej omenjenega športnega Kroga rahlo načetih (KRN), ki je nastal daljnega leta 1980, vmes upešal do te mere, da ste neresnim članom že grozili z ustanovitvijo Zveze za ohranitev KRN-a in s sankcijami za tiste, ki niso pridno hodili na vaje, pa me zanima, a sem že dosegla zadostno načetost za vpis? Ali pa je to zgolj za direktorje in še moške povrhu?Ne, ne, ni samo za moške, četudi smo v večini, in tudi nimamo starostne omejitve, zdaj imamo tudi povsem mladega člana, okoli trideset let ima in igra izvrstno odbojko. In tudi eno žensko imamo in nismo vsi direktorji. Saj nas vendar v našem almanahu karikira Bine Rogelj!itja Rotovnik je v minulih desetletjih enostavno postal sinonim za Cankarjev dom. Ne le, da se je pet let gnal pri gradnji tega največjega kulturnega zavoda v državi, ampak je bil tudi njegov prvi in za zdaj zadnji direktor – ministrstvo ga je pravkar potrdilo še za en petletni mandat. Kaj ta neverjetna vitalnost in upornost pomeni njemu in kaj za Cankarjev dom? Kakšni so izzivi velikih sistemov in kakšne pasti naše kulturne politike?