Igralec mora biti vsakdo. To je težavnost našega poklica. Nekatere osebe so ti bliže, druge moraš pač vzljubiti. Hočeš, nočeš, moraš zagovarjati njihova dejanja in ugotoviti, zakaj to počnejo. Zakaj je lady Macbeth takšna kača? Zakaj je Evelyn v "Obliki stvari" zmožna iti prek trupel? In tako naprej. Pa saj se nihče ne rodi hudoben. Vzgoja, družba in naša pripravljenost na boj z življenjem so po mojem mnenju odločilnega pomena. Ampak svoj lik moraš ljubiti in zagovarjati na vse ali nič, pa čeprav je morilec. Samo tako mu prideš pod kožo in mu odpustiš. Poleg tega pa je igranje negativca za igralca prava poslastica. Kar nekaj starejših igralk je končalo v psihi atrični bolnišnici. Bi si upali potegniti vzpore dnico s poklicem ali je po vašem mnenju odstotek tistih, ki potrebujejo tovrstno zdravljenje, neod visen od igralskega poklica? Ne samo igralk in igralcev ... tudi slikarjev ... in ne samo slikarjev, tudi skladateljev ... in ne samo skladateljev, tudi znanstvenikov ... Skratka, kar nekaj umetniških in neumetniških duš je bilo proglašenih za nore. In po večini so bili prav ti pozneje proglašeni za genije. Zanimivo, ne? Umetnost v ljudeh vzbuja moč, ki je neopisljiva. Lahko jo primerjamo z vulkanskim izbruhom, kjer kri buta ob stene naših nežnih žil in nam daje občutek ujetosti, ko bi vendar v tistem trenutku lahko poleteli. Vsaj tako jaz sprejemam umetnost, in če bi bila malo bolj labilna, kot sem, bi me lahko hitro odneslo onkraj. Onkraj česa? Kaj je normalno in kdo je tisti, ki to lahko določi? Ali ni bolj normalno, da je človek v določenih trenutkih depresiven in spet drugič evforičen? Kdo pravi, da v nas živi samo ena oseba? Zakaj so skrajni odzivi tako osovraženi v svetu, kjer največ pomeni materialna dobrina? Ta večni zakaj in to nežno bitje, ki s prestrašenim dihom blodi po travniku, polnem bodečih než in uvelih sončnic. Poznate odgovore na vse omenjene vprašaje? Je človek res bitje s "planeta nesreče", kot je zapisano v Thiaooubski prerokbi?