Gliser je čakal šestnajst ur. Štiri vojaške ladje so čepele v rokavu ob otokih in ni šlo. Vojska je ravno pripravljala popolno blokado vseh pristanišč, ampak to takrat še nismo vedeli in ko se je pokazala luknja, smo šli. Sredi dne. Ko ni otoka, da bi te skrival, gliser potegne s vso močjo. Pri tretjem otoku smo se ustavili. V zraku so javili helikopterje, ampak niso šli na nas. Zadaj za nami so se izkrcali na prvi otok. Če ga držijo, ni več poti v Dubrovnik. Na tretjem otoku so čakale ženske z otroci, da bi jih z gliserji prepeljali na Pelješac. Na otoku bodo ostali samo moški, da ga branijo. In starke; ena je hodila okrog in govorila sama zase, na glas, da bi jo vsi slišali: »Meni je čudno, da vsi tako odhajajo. Jaz sem videla že več strašnega kot vsi ostali skupaj, ampak svojega sina ne bom pustila samega.« Beguncev je bilo dosti in je bilo treba z gliserji večkrat sem in tja. Tisti pilot, ki je pred petnajstimi dnevi rešil Ervinu in ostalim življenje, ko je potegnil radar nase, to počne že nekaj dni. Streljajo nanje in otroci jočejo od strahu, ampak on jih je še vedno izvlekel. Otroke spravijo v nizko kajuto v premcu in tam se držijo eden drugega, da ne bi preveč butali ob stene. »Jaz grem na Korčulo,« prvi. »Jaz pa v Nemčijo,« drugi. Stara sta nekje deset let in ko gliser treska ob valove, hočeta biti pogumna. »To ni nič. Jaz sem bil dvajset metrov stran, ko je padla granata.« Drugega medtem zasuje kup prtljage. »Jaz sem bil samo deset metrov stran.« Mali Jakov pa je star samo pet in ga je strah.