Predvsem med angleškimi politiki je danes že skoraj uzanca: možje, ki si nič ne želijo bolj srčno, kot biti zadavljeni. Čeprav sem si s takimi rečmi nerada mazala prste, sem včasih že morala vskočiti namesto kake od naših specialistk, ki so bile brez kompromisa na razpolago. Bili sva v dvoje, ker je gospod hotel biti POŠTENO zadavljen. Pričakujoče se je prislonil na zid, medve pa sva izmenično stopali na stol in ga ritali v obraz, da je z glavo butal ob steno. Na vrsto so prišla kurja prsa, ki sva jih obdelovali, dokler mu ni zmanjkalo sape, nakar je zdrknil na tla in zahteval, naj se mu z višine mečeva na trebuh. Uporabili sva vso najino težo, počutila sem se kot težak. Naposled je le pokazal beločnice, zdelo se je, da je gagnil v komo. Minilo je četrt ure, preden so mu iz ust primezeli prvi zlogi priznanja. Bil je virtualno mrtev in to je bil zanj Triglav užitka. Upala sem, da je s tem konec garanja, ampak ne, potreboval je le kratek predah. Zavlekel se je na pograd in ukazal nadaljevanje. Izbral me je zaradi velikosti in voluminozne zadnjice in takrat sem mu iz besa nad to usrano raboto dala hudiča. Brezmejno brutalno sem ga maltretirala, izgubila sem živce, kar se v tem poklicu nikakor ne sme zgoditi, in evo, nebodigatreba je dobil napad epilepsije. Nastala je panika. Trzajoče, tuleče poltruplo sva vrešče vlekli na hodnik, medtem ko so dekleta v ostalih sobah trpinčila odjemalce, ki jim je apokaliptični trušč gotovo dal ekstra pohotnega popra in so se zunaj, na dnu jeklenih kanjonov zbezljanci gnali za papirnatim bonom, ki zadosti vsem potrebam.