butal v pokvarjene duri, da je včasih zaškripalo, kot da se že na stežaj odpirajo. Komaj sem si spet malo opomogel in se oprijemal edine odrešilne bilke – steklenice močerinčka, in jo še enkrat, nato pa še enkrat krepko potegnil za moč in pogum. Zdelo se mi je, da se vračam iz pekla, ko sem odprl vrata na gank, globoko vdihnil sveži zrak in se naslonjen nanj skušal zbrati. Potem sem čakal, neskončno dolgo čakal, tuhtal. »Zakaj sem se dal pregovoriti temu spaku, da moram zdaj trpeti take peklenske muke,« sem zarobantil sam pri sebi. Nekaj mi je šinilo v glavo. Enkrat mi je Cvahte pod Handilom povedal, da sedem let star petelin znese jajce, iz katerega se izvali hudič. No, jaz sem imel kot svet starega petelinčka, ki je že kar dremal od starosti, zagotovo je znesel jajce, ki se je pomešalo med kokošja, iz njega pa se je izlegel hudobec, ki me je ponoči obiskal. Čudno, vedel je za moje ime, ni mi pa povedal svojega. Tisti čudak, ki mi je vso noč delal družbo, ni bil nihče drug kot sam zlodej. Samega sebe sem klel in peklenščka, ki me je obsedel s coprnicami in krastačami in me nagovoril, kaj naj naredim z ubogo krastačo, ki mi ni nič žalega naredila. »Mogoče je pa res coprnica?« sem spet podvomil sam v sebe in ves nemiren odšel v črno kuhinjo. Vodo iz brente sem zlil pred hišico, se spet vrnil v kočo in skrbno zapahnil vrata; spet sem pokukal v peč, vrgel vanjo butaro dračja in jo hitro zaveznil. Takrat pa, o groza, so kuhinjska vrata gromozansko zaškripala, saj ležaji vrat niso bili nikoli podmazani z lojem. »To moram takoj narediti s svežim srnjakovim lojem, da ne bo zarjavelo železo tako neusmiljeno grulilo, kot bi lisjaka vlekel iz pasti,« sem si rekel. Zavedel sem se, da je prišel tisti odločilni trenutek, saj so se vrata resnično počasi škripajoče odpirala, zato sem se z vso silo pognal proti njim, da bi pravočasno zgrabil coprnico, ki bo pomolila glavo skozi vrata, in jo hitro zbasal v gorečo peč. Sam satan mi je taco podstavil, da mi je spodrsnilo po mokrih kamnitih tleh in sem z vso silo treščil po napol odprtih črvivih vratih, ki so se s truščem zaprla in preklala na pol. Skozi precepana vrata sem jo zagledal. Videl sem, groza, pošast, ne pa babo. Srečala sva se iz oči v oči. Baba je kot vešča planila proti meni po razklanih deskah. Sunkovito sem se pobral. Videl sem jo, kako je bila vsa krastava, rdeča in opečena okoli razpokanih ust in po rokah. »Daj mi vode, vode mi daj! Kaj buljiš vame, divjak, kura neumna, vode mi daj, da ne poginem od žeje!« je bentila coprnica.