In če sem že pri mučeniškem Mostarju. Pred davnimi leti sem se z bošnjaškim prijateljem skoraj vso noč vozil z vlakom iz Mostarja proti Ljubljani. Oba strastna kadilca sva stala na ozkem hodniku in puhala v poletno noč. Nenadoma so se divje odloputnila vrata in po ozkem, zibajočem se hodniku je kot v kakšni filmski grozljivki mimo naju pridrvel očitno paničen starejši možakar. V obleki z napol odtrganim rokavom in razcefrano srajco. Hušknil je mimo, takoj za njim sta pritopotala dva mladeniča z morilskim leskom v očeh. Izginili so v naslednjem vagonu. Najprej kričanje, butanje ob stene vagona, zamolkli tleski klofut. Potem se je oglasil rezki zvok zasilne zavore. Vlak se je nenavadno hitro ustavil, kolesa so cvilila, naju s prijateljem pa je metalo sem ter tja. Vmes so gor in dol hiteli še nekakšni miličniki. Nič mi ni bilo jasno. Ampak čez kakšne pol ure sta se besna mladeniča spet prikazala. Radovednost zna biti sicer nevarna, vendar sem starejšega vseeno pobaral, kaj se je zgodilo. Sumničavo me je vprašal, od kod sem. "Slovenec," sem odvrnil. "Dobro, katoliški, naš človek," je rekel. In povedal svojo zgodbo. Starejši možak, ki je bežal pred mojim novim sogovornikom in njegovim bratom, je pred leti napadel njuno sestro, tako da je z raztrgano obleko prijokala domov. Ker ni šlo za posilstvo, je mož dobil nekaj mesecev zapora.