Naj ponovimo na kratko: dieta je v marsičem podobna številnim dietam, ki bi jim lahko dali skupen naslov »ločevanje oziroma skrbno sestavljanje živil« in ne le tehtanje ter seštevanje kalorij. Zasnoval jo je kardiolog dr. Arthur Agatston, ki je skušal preprečiti, da bi se srce in ožilje njegovih bolnikov še naprej mašila s holesterolnimi in drugimi oblogami. Dieta pravzaprav ni neznana sladkornim bolnikom, ki morajo upoštevati glikemični indeks živil – izogibati se morajo vsemu, kar povzroča hiter izliv inzulina v kri. Ljudje s čezmerno težo imajo enak problem, čeprav (še) nimajo sladkorne bolezni: njihov inzulin namreč burno reagira na sladkarije, jedi iz prečiščene moke, riž, krompir ipd. Zelo popreproščeno povedano: namesto da bi iz krvi postopoma »pobiral« hranila in jih pošiljal celicam, to stori naenkrat, in občutek lakote se pojavi kmalu po tem, ko smo se napokali nepravih jedi. Če bi namreč jedli jedi z nizkim glikemičnim indeksom, bi mirno zdržali do naslednjega obroka, pa še manjšega bi potrebovali. Vabljivo, seveda.