Vzemimo, da je slovenske politike zanimala budistična filozofija. V knjigi dalajlame The Opening of the Wisdom Eye, napisani v letu 1966, v kateri je avtor skušal podati bistvo budizma za zahodnega bralca, beremo v poglavju Vaja iz najvišje modrosti tudi to misel, ki se mi zdi za budizem bistvena: »Objekt, ki ga je treba zanikati, je jaz ali predstava o duši.« Mar ni prav to tista bistvena stična točka s slovenskimi veljaki, ki so ga tako čudno sprejeli? Bistvo »dialektičnega materializma«, ki je bil vera teh ljudi vse do leta 1989, ko so nenadoma »spoznali«, da ta nauk vendar ni tako »znanstven«, kakor mu je ta status zagotavljala komunistična tajna policija, uči namreč prav to: da človek nima duše, da je njegov jaz le nekak izraz njegove materialnosti in torej v bistvu le nekaj dozdevnega, kakor je jaz in z njim povezana oseba nekaj dozdevnega v budističnem nauku, pa tudi v nauku drugih indijskih verstev, predvsem hinduizma. A niti slovenski »dialektični materialisti« niti tibetanski budisti se tega načela niso dosledno držali. Kljub temu, da naj človek ne bi imel duše, so mu slovenski komunisti prav radi sodili, kakor je sicer logično mogoče soditi samo komu, ki mu priznavamo duhovno počelo, ki ji pravimo duša in šele ta utemeljuje pojem osebe.