Budi se je zdelo najbolj potrebno najti odgovor na vprašanje trpljenja in ni izgubljal časa s praznim razglabljanjem. Ni se mu zdelo potrebno iskati odgovora na vprašanja o obstoju Boga in zakaj oziroma kako je bil ustvarjen svet. Po njegovih besedah bi bilo to, kot če bi človek, ranjen od puščice, zavrnil lajšanje bolečin, dokler ne bi izvedel, koliko peres je imela puščica ali kakšne barve so bili lasje človeka, ki jo je izstrelil. Buda je svoje učenje o tem, kako naj ravnajo, da bi sami in v skupnosti bolje živeli, namenil – tako kot vsi veliki moralisti – ljudem. Navidezna kontradiktornost v usmeritvi na posameznika in hkrati iskanju harmonije v življenju skupnosti je v njegovem prepričanju, da je to harmonijo moč doseči, le če bodo ljudje sprejeli budistični nauk in ravnali skladno z njim. Zato je v žarišče delovanja nove religije postavil budistični samostan, vendar njegova vloga ni namenjena molitvi, ampak razsvetljevanju ljudi. Svojim učencem je naročal, kot da bi živeli v 18. stoletju v Evropi, naj uporabljajo razum, in zato je budistični samostan skupnost prosvetljenih. V njem vsi člani sodelujejo pri odločanju in svetoval je, da se na istih načelih organizira tudi država. Buda se sicer globlje z organizacijo države ni ukvarjal, je pa pod vplivom njegovega učenja znani indijski vladar Ašoka, ki je tudi sprejel in razširil Budovo učenje v religijo, oblikoval celovito teorijo o upravljanju države po budističnih načelih, predvsem se je odpovedal osvajanju in uvedel sprejemanje zakonov, kakršno je prakticiral Buda v svojih samostanih. Njegova teorija je slonela na skrbi za splošno blagostanje v državi