španski steni, ki skriva možička v vlogi čarovnika, jo prekucne in pokaže Doroteji, da se ji ni treba opirati na senčnega guruja, da bi namesto nje opravil delo. In res, če svoje lastne potrebe in fantazije preslikate na nekega guruja, se vam lahko primeri, da se boste pošteno opekli. Ko je čarovnik razkrinkan, je primoran izpolniti svoje obljube in pomagati Doroteji poiskati pot domov iz Oza. Čeprav Oz simbolizira izpolnitev duhovne moči in samostojnosti, je v osnovi nesmiseln, če Doroteja ne prinese nazaj domov, kar se je naučila, in tega ne uporabi v vsakdanjem življenju. Duhovni vpogled ni cilj sam sebi, temveč sredstvo za preoblikovanje našega življenja iz golega preživetja in oblastništva v sočutje in služenje drugim. Doroteja je zdaj postavljena pred še eno preizkušnjo, ki tokrat obravnava lažno moč. Čeprav je čarovnik prej na vse kriplje odlašal z izpolnitvijo svojih obljub, Doroteja vseeno sklene sprejeti njegovo vodstvo in se mu pridružiti v njegovem balonu na vroč zrak (ne spreglejte ironije pri izbiri prevoznega sredstva), tedaj pa Toto - ki uboga svojo naravo in se požene za veverico - skoči iz koša, kot bi hotel reči: »Popihajva jo od tod.« Doroteja je dovolj razumna, da se noče ločiti od svojega varuha in steče za Totojem, in pusti čarovniku oditi brez nje. Potem ko Doroteja sprejme edino smiselno odločitev, je nagrajena, saj se prikaže njena druga varuhinja Glinda, dobra čarovnica s severa. Glinda nato v deklici obudi spomin, da bi se bila že ves čas zmožna sama vrniti domov, le da tega ni vedela. Rubinasti čeveljčki, ki jih ni sezula, odkar jih je obula, so vse, kar potrebuje. Glindine besede nas spominjajo na budistični nauk, da smo že sedaj popolni bude, le da tega ne prepoznamo in zato ravnamo kot nerazsvetljeni otroci. Če bi zares vedeli, da je v nas Budova narava ali Kristusova zavest ali spoznanje o Bogu, bi bili doma svobodni. Doroteja trči skupaj s petami, kot ji je naročeno, in ponavlja mantro, ki ji jo podari njen angel varuh: »Nikjer ni tako lepo kot doma. Nikjer ni tako lepo kot doma.« V prvotnem besedilu L. Franka Bauma je pogovor med njima še razvidnejši kot v filmski različici: Tvoji srebrni čeveljci te bodo ponesli čez puščavo,« je odgovorila Glinda. »Ko bi bila poznala njihovo moč, bi se bila lahko vrnila k teti Emi že takoj prvi dan, ko si prišla v te kraje.« »Ampak potem bi jaz ne dobilo tako čudovitih možganov!« je vzkliknilo ptičje strašilo. »Vse žive dni bi moralo ostati na njivi med žitom.«