Eden najbolj kompleksnih problemov budističnega nauka predstavlja človek. Vsaka oseba je sestavljena iz petih skupin bivanja: fizični pojavi (torej tisto, kar zaznavamo), občutki, zaznave, mentalna stanja (ki so reakcija na zaznavo) in zavedanje zaznave. Skupek vseh teh petih skupin je posameznik. Toda tudi za teh pet skupin velja, da so nestalna oziroma se nenehno spreminjajo. To pa pomeni, da oseba ni nekaj trajnega, temveč da tudi sama neprestano spreminja. S tem pa se zelo zaplete zakon karme, saj če sem se spremenil v nekaj drugega, zakaj bi plačeval za grehe, ki niso moji. Ta problem so različne filozofske šole budizma reševale na precej različne načine. Zanikanje česarkoli trajnega v človeški osebnosti je skupaj s poudarjanjem trpljenja v življenju zapeljalo številne zahodnjake, da so budizem označili za nihilističnega. Pojem osebnosti postane nekoliko bolj razumljiv, če poznamo cilj vseh budistov - nirvano. Najbolj znan opis nirvane je Budov, ki naj bi ga izrekel ob razsvetljenju: Šel sem skozi mnogo rojstev in iskal tistega, ki je naredil to bivališče, in nisem ga našel; boleče se je ponovno in ponovno roditi. Sedaj te vidim, o graditelj hiše, in hiše ne boš več gradil. Vsi tramovi so zlomljeni, slemenski tram je uničen, duh, ki je naravnan na nirvano, je dosegel potešitev želja. Prenehanje trpljenja je doseženo z popolnim prenehanjem navezanosti tako na okolico kot tudi na lastno osebo ali ego. Ta opis govori o nirvani kot o trenutku, ko v posamezno kapljo (osebo) pride morje (svet). Vstop v nirvano pomeni obrnitev procesa, ki ga budisti imenujejo dvanajstčlena veriga karmične odvisnosti. Ta pravi, da so vse fizične in psihične manifestacije medsebojno prepletene in vplivajo druga na drugo. Na nevednosti temeljijo izrazi volje, na njih zavest, ta temelji na razlikovanju imena in lika, ter tako naprej prek čutil, čustev, žeje po življenju do bivanja, rojstva in smrti. Pot k razsvetljenju je ravno obrnjen proces, v katerem moramo premagati poželenje, sovraštvo in nevednost.