Zadnja tretjina se je začela z obleganjem gola gostov, v precejšnji meri tudi zato, ker so si medvedi v prvi polovici tega dela priigrali kar tri izključitve. Ker sta bili dve v hitrem zaporedju, so imeli spet možnost izid izenačiti v igri petih proti trem (takšno prednost so imeli 48 sekund), toda Intranuovo ni uspel premagati Krošlja. Slednji je nato ostal nepremagan tudi ob priložnosti Žige Panceta, v 50. minuti pa je sledila sporna situacija, ko je bil Medveščak z enim igralcem manj na ledu. Hiter protinapad bi se pravzaprav moral končati z zadetkom, Sila je že ležal na tleh nekoliko zunaj gola. Bolj kot ne iz obupa je vrgel palico, da bi preprečil najhujše, toda tega glavni sodnik Tičar, ki je tudi sicer sinoči delil pravico zelo domačinsko, ni videl, in je nekoliko kasneje dosodil oviranje vratarja (!?). Čeprav se je pritisk pred tokrat enkratnim Krošljem še naprej vršil, so imeli tudi igralci hrvaškega podprvaka prek protinapadov nekaj priložnosti (Žagar in Vedlin), toda Sila je bil prav tako na mestu. Gostiteljem pa so nato že popuščali živci, in to se je odrazilo tudi pred golom Medveščaka, saj Yarema iz dveh stoodstotnih priložnosti ni mogel več kot le nastreljati Krošlja. Za povrh vsega so imeli zmaji v 58. minuti celo (povsem upravičeno) kazenski strel, ki pa ga Zupančič ni izkoristil. Kot tudi zeleni nato niso izkoristili novega power playa (skupaj so imeli kar osemkrat prednost igralca ali dveh več!), toda niso zadeli niti po tem, ko je dobre pol minute pred iztekom 60 minut Silo zamenjal še šesti igralec, tako da je sledilo nepopisno veselje medvedov s svojimi bučnimi navijači. Več kot zasluženo!