Moj kriterij je najbolj banalen, in sicer, ali mi besedilo nekaj pove. Če imam občutek, da besedila ne razumem, če moram ogromno brskati po slovarju in neverjetno razmišljati, kaj je avtor ali avtorica hotel/a povedati, potem si rečem: prste stran, to ni zame. Prevajanje je kot ljubezen: če se za nekoga odločiš, mu sicer nisi zvest do konca dni, ostane pa emocionalna navezanost. Ko sprejmem besedilo, moram najprej razmisliti, kako bi tekst izgledal po nemško, kar je najhujši kreativni napor, in ko to vem, lahko na tem gradim in potem naredim najprej pet strani, nato petnajst in kasneje nemara petsto strani, s tem prevajanje raste in postaja homogeno, dobiva celostno podobo. Ko sem recimo prevajal pesnika Uroša Zupana, sem dneve in dneve preposlušal Milesa Davisa, saj sem poskušal začutiti avtorja. Med intenzivnim ukvarjanjem s tekstom ti postane blizu najprej tekst, nato tudi avtor. Seveda pa si ne želim tovrstne bližine vzpostaviti z denimo petdesetimi ljudmi, v njih vložiti energijo in jim zlesti pod kožo. V prevajanju je užitek, sta pa tudi nevarnost in tveganje.